SPRETNA Z ROKAMI

Daša Kogoj je umetnica, ki se je s svetom gline srečala že v najstniških letih, ko jo je pot zanesla v delavnico znanega slovenskega lončarja Urbana Magušarja. Vas zanima, zakaj? Ker mame pač vedo, pravi Daša! Slednjo je ta poteza, kot se je pozneje izkazalo, zaznamovala za celo življenje, saj je v lončarski umetnosti našla tako svoj mir in zavetje kot tudi poklic, ki ga z velikim veseljem opravlja še danes. A ne le to, svoje znanje in zapuščino lončarske umetnosti preko tečajev in izobraževanj prenaša tudi na mlajšo generacijo, ki je, kot je dejala, navdušena nad lončarstvom. Sodelovanje v okviru projekta Biskvit in z vrhunskimi šefi postaja nova pot, na katero se lahko vključite tudi sami. Toliko v večje zadovoljstvo mi je bilo, ko sem pred dnevi Dašo srečal po več letih in opazoval, kako je svojo strast prelevila v čudovite izdelke, ki prebujajo tudi moja okusna jutra doma. 

DAVID: Daša Kogoj, umetnica lončarstva, kdaj je nastopil prvi korak, po katerem ste se odločili vstopiti v svet lončarstva, kaj vse ste počeli pred tem? 

Daša Kogoj: Uff, tale naziv ‘umetnica’ mi še vedno ni domač. Z glino sem se sicer srečala že v najstniških letih, nekje pri šestnajstih. Kot otrok sem bila namreč vedno zelo spretna z rokami in ustvarjala praktično vse, od nakita do oblekic za svoje igračke. 

DAVID: Kako danes človek sploh lahko postane lončar? Se lahko formalno izobrazi ali obstajajo le posebna izobraževanja?

Daša Kogoj: Žal pri nas uradno šolanje za lončarje ne obstaja, a imamo vseeno v to smer usmerjeno izobraževanje na področju keramike na splošno, recimo na ALUO. Vajeništvo, kar je bila nekoč pot izobraževanja, pa je žal zamrlo. 

DAVID: Vsaka zgodba, vsako podjetje ima svojo zgodbo o začetku. Kako to, da ste se odločili za odprtje svojega studia, kako ste se lotili projekta? Gotovo ste do takrat svoj portfelj že dodobra napolnili …

Daša Kogoj: Preden sem zbrala pogum za samostojno pot, sem že sodelovala z nekaj trgovinami in prodajala izdelke na različnih sejmih. Če se dotaknemo še strahu, tega mi je uspelo premagati predvsem z dobrim poslovnim planom, ki sva ga izdelala skupaj z očetom, že spletenimi poslovnimi odnosi in seveda moralno podporo mojih najbližjih. 

DAVID: Kako ste se v časih, ko se vse več umetnosti premika v digitalne sfere, ohranili fokus na starodavni obrti lončarstva?

Daša Kogoj: Čeprav mi sodobni digitalni svet ni tuj, delala sem tudi v svetu odnosov z javnostmi in v marketingu, me delo z rokami vedno nekako prizemlji na način, kot to ne zmore storiti prav nič drugega. Delo z glino, predvsem ko delam za vretenom, me centrira – tako kot jaz centriram glino. Pravim, da ga ni večjega veselja kot takrat, ko nato iz tega vzajemnega delovanja nekaj ustvarim.

DAVID: Mar v svojem delu dizajn prilagajate funkciji ali je obratno? Upoštevati morate namreč tudi nekatere fizične zakonitosti gline …

Daša Kogoj: Sem kar težka funkcionalistka, pri meni je to na prvem mestu. Umetniško ustvarjanje v smislu abstrakcije mi namreč res ne gre tako dobro od rok. Posledično vse bazira na tem, da je izdelek primeren za uporabo, pri čemer se seveda potrudim, da je čim lepši tako na pogled kot tudi na dotik. 

DAVID: Katere karakteristike po vaše opredeljujejo dobro oblikovan izdelek iz gline?

Daša Kogoj: Pozorna sem predvsem na tehnično plat izdelovanja izdelkov – tudi ko si ogledujem izdelke drugih ustvarjalcev, pa ne samo lončarjev ali keramikov, me zanima, predvsem kako izdelek čutim v rokah, kakšne so »debeline« sten, kakšno je dno, detajli … Če je vse zgoraj našteto dobro narejeno, je to zame dobro oblikovan izdelek. Sama estetika je na drugem mestu. 

DAVID: Kako se lončarstvo razlikuje od drugih vrst umetnosti, kaj ga dela tako posebnega?

Daša Kogoj: Dolgo časa sem iskala besede, ki bi jih lahko oblikovala v stavek, s katerim bi razložila, zakaj je meni lončarstvo tako ljubo. In pred kratkim sem ga našla. Najboljša stvar lončarstva je to, da te delo z glino dobesedno »centrira«. Postavi te v tisti brezčasen prostor, kjer sta samo ti in glina, ki je pred tabo. Osredotočenost se poveča, misli ne bežijo, norijo. Recimo temu času ustvarjanja moj čas nirvane. 

DAVID: Vsak umetnik sčasoma razvije svoj podpisni slog. Kako bi opisali svojega, kaj je na njem posebnega, unikatnega?

Daša Kogoj: V poplavi slik, ki jih lahko najdemo na družbenih omrežjih, je danes mogoče težko govoriti specifično o »mojem stilu«. Ne morem govoriti namreč o tem, da imam nekak svoj stil, ampak vsekakor so moji izdelki nekako posledica navdiha skandinavske preprostosti. 

DAVID: Opazno je tudi vaše sodelovanje s priznanimi velemojstri kulinarike, kako je prišlo do tega sodelovanja? 

Daša Kogoj: Od prvega sestanka z Jorgom Zupanom je sedaj minilo že kar nekaj let. Spoznala sva se tako, da je njegova partnerka pri meni kupila skledice za darilo namenjeno Jorgu, pozneje pa me je kontaktirala z idejo, da bi se dobila z Jorgom na kavi, saj je bil takrat v fazi odpiranja restavracije Atelje. Ker sem dokaj samokritična, sem za pogum, da se odzovem na povabilo, potrebovala skoraj tri leta. No, danes imava z Jorgom za sabo že kar bogato sodelovanje, saj sem za Atelje naredila že kar nekaj krožnikov, skledic, podstavkov, tudi male vrčke za omako.

DAVID: Se z vrhunskimi chefi posvetujete, kako prilagoditi dizajn, ali vam zaupajo in vam prepustijo vašo kreativo, morda iščete skupno smer z njihovo vizijo restavracije? 

Daša Kogoj: Tukaj sem predvsem jaz tista, ki posluša. Današnji chefi imajo zelo jasno vizijo, kako želijo, da je njihova hrana videti na krožniku, kar pomeni, da vedo tudi, kakšen mora biti krožnik. Po navadi je mojih »pet centov« namenjenih pogovoru glede same izvedbe, torej, kaj se da in kaj se žal na vretenu ne da, ter komentarjem glede primernosti kakšne glazure (npr., kako se ta odzivala na hrano, na pomivanje …).

DAVID Kateri izdelki ali morda vrste umetnosti, narava … vas fascinirajo, od kod izhaja navdih za vaše ustvarjanje?

Daša Kogoj: Včasih je za inspiracijo dovolj že list na drevesu ali luža, včasih konkreten izdelek. Ni pravila, ali bolje rečeno, nimam nekega dotičnega mesta, kamor bi hodila po inspiracijo. Velikokrat pride do inspiracije tudi med pogovorom s prijatelji. Fascinira pa me preveč stvari, da bi jih vse naštevala.

DAVID: Če bi si izbrali sanjski izdelek iz gline, ki bi ga zadržali v vaši kolekciji zbirateljskih izdelkov, kateri bi ta bil? Ali morda kip, slika, kak drug kos ročnih spretnosti? 

Daša Kogoj: Hm, tega se še nikoli nisem vprašala. Ampak takole, po hitrem premisleku bi rekla, da bi obdržala veliko skledo moje učiteljice Ines Kovačič. 

DAVID: Vas lončarstvo sprošča, v njem najdete svoj mir? Nam se namreč zdi precej zahtevno.

Daša Kogoj: Uff, vsekakor. Lončarstvo je, kot sem že dejala, moja nirvana. Moj svet. Moje zavetje. 

DAVID: Organizirate tudi tečaje lončarstva, mar med mladimi opažate porast zanimanja za starodavne obrti?

Daša Kogoj: Vodim tako individualne tečaje kot skupinske tečaje oblikovanja gline za vretenom, slednje v mladem studiu Biskvit v Šiški, kjer imamo večinoma samo mlade »učence«. Zanimanja za ustvarjanje z glino je med mladimi vedno več, kar me zelo veseli, glina je namreč res super medij, za sproščanje, za ustvarjanje, za meditacijo. Upam, da se nam ob našem delovanju v Biskvitu, pa tudi pri meni na individualnih delavnicah, pridruži čim več mladih. Saj veste, na mladih svet stoji.

DAVID: Od kod pridobivate glino, je vaša glina trajnostnega izvora, lahko pri vaših izdelkih govorimo o trajnosti?

Daša Kogoj: Vse materiale kupujem pri dobavitelju v Sloveniji (Manufaktura Radovljica) in čeprav bi si želela pridobivati glino in glazure s kopanjem in »nabiranjem« v naravi, je za to potreben čas. Žal ga nimam dovolj in ker me zanima še toliko drugih stvari (recimo likovna terapija, psihologija, joga …), temu še nisem posvetila svojega časa. Je pa vsak keramičen izdelek na neki način trajnosten. Njegova življenjska doba, v primeru da za izdelek dobro skrbimo, je vsekakor daljša kot pa recimo doba nekega plastičnega izdelka. Tisto, kar je najbolj pomembno, pa je to, da je pri razgradnji skoraj popolnoma neškodljiv za naravo in posledično nas. Tukaj bi res pozvala na uporabo čim manj plastike. Zamenjajmo jo z izdelki, ki so naravi prijaznejši, kot so steklo, les, tkanina, keramika.