SKOZI TEHNOLOGIJO LAHKO PREPOZNAVAMO SVET UMETNOSTI

Si predstavljate, da imate na vaši steni sliko, ki govori, upravlja vaš dom in je hkrati lahko le to, slika, umetniška stvaritev, ki se dopolni s preostalim ambientom in notranjim dekorjem v vašem stanovanju. Približati umetnost mladim, tudi preko sodobnih naprav se zdi fascinantna, ne le preko virtualnih sprehodov, ampak tudi z dodatnimi znanji in projekti, kot je Manjkajoče mojstrovine. Projekt »Manjkajoče mojstrovine« je navdihnila knjiga zgovornega Američana Noaha Charneya, Muzej izgubljene umetnosti, ki opisuje zgodovino umetnosti skozi izgubljena dela. Umetnost se lahko izgubi na več načinov, od tatvin do vojnih žrtev ter nesreč, požarov, naravnih nesreč, namernega uničenja in še več. Oblika tega posebnega projekta ga je vodila v pripravi izbora čudovitih izgubljenih del, o katerih je pripravil kratke zgodbe, preko katerih bo ozaveščal populacijo o krhkosti umetnosti in vrednosti tega, kar imamo, ter javnost povabil k sodelovanju v zgodbah – bo morda kdo imel informacije, ki bi lahko privedle do najdbe enega od izgubljenih del? Razstava se samodejno prikaže na televizorjih Samsung The Frame v čudovitih slikah z visoko ločljivostjo, na voljo pa je tudi na spletu, kjer lahko ljudje pošiljajo teorije, ideje in zamisli o tem, kje bi lahko umetniško delo bilo.

 

DAVID: Kako se zgodi, da Američan zapusti za nas Slovence obljubljeno deželo Ameriko in se odloči živeti v Evropi ali celo v Sloveniji?

Noah Charney: No, Amerika je močno precenjena. V praksi nisem njen velik oboževalec – teoretično je super, toda zadnjih nekaj let resnično ni kraj, v katerem bi si želel živeti. Če si morate poiskati delo, potem je tam res lažje najti dobro plačane službe. Razen tega? Burgerji so dobri. Slovenija je boljša v skoraj vseh mogočih podrobnostih. Pa tega ne govorim na pamet, saj sem, ko sem pisal članek v časopisu Washington Post o stvareh, ki se jih Amerika lahko nauči od Slovenije, napravil konkretno raziskavo. Ko Američani izvedo, kakšno je življenje v Sloveniji, spustijo čeljusti in ne morejo verjeti, da obstaja tako krasna država. O tem lahko več preberete v dolgem poglavju moje Slovenology: Living and Traveling in the World’s Best Country. Ampak v Slovenijo sem sprva prišel iz istega razloga,kot večina moških: zaradi ljubezni. Slovenija ima zagotovo najlepše, najpametnejše in najmočnejše ženske na svetu.

DAVID: Umetnost se pogosto tretira kot rezervirano področje nekaterih odličnih strokovnjakov. Kaj je vplivalo na to, da ste povečali zanimanje za to področje? So starši pri tem igrali veliko vlogo?

Noah Charney: To je zelo staromodna ideja in precej slovenska miselnost, če lahko tako rečem, pa tudi zelo populistična je. To ne pomeni, da gre za slab način razmišljanja, ni pa to način, na katerega izobraženi ljudje v anglosaksonskem svetu razmišljajo o umetnosti. Vsakdo je lahko strokovnjak, samo nekaj časa moraš nameniti študiju in imeti dovolj strasti do tega. Torej na tem ni nič »rezerviranega«. Ideja, da se je zabavno učiti in da je umetnost zanimiva, je zagotovo prihajala od mojih staršev, vendar sem imel to srečo, da sem prejemal izjemno podporno vzgojo z vseh strani, od staršev in družinskih prijateljev do celo zelo progresivnega vrtca. Neprestano so mi govorili, da lahko delam vse, kar hočem, če le pri tem trdo delam. To so ameriške sanje (čeprav številni Američani pozabijo na del, v katerem je treba trdo delati). Moje zanimanje za umetnost je prišlo preko družinskih počitnic v Evropi (skoraj nikoli nismo hodili na počitnice na morje in nikoli na smučanje – enkrat letno smo šli v Evropo). Moj oče je psihiater in je poučeval na Yale Medical School, moja mama pa je bila profesorica francoščine na Yaleu. Tudi sam sem tam poučeval, preden sem se preselil v Slovenijo. Toda umetnost sem vzljubil med študijem v tujini skozi srednjo šolo, ko sem semester preživel v Parizu. Vključeval je pouk umetnostne zgodovine vsak delavnik popoldne v muzejih, cerkvah in gradovih. Veliko lažje se zaljubiš, ko umetnost vidiš osebno, ne pa skozi diaprojekcijo v zatemnjeni učilnici.

DAVID: Študij na Univerzi v Cambridgeu se sam po sebi zdi več kot le vsakdanje življenje, saj se me je raziskovanje zgodovine in neverjetnih zgradb resnično dotaknilo, ko sem lani obiskal Cambridge. Zakaj ste se odločili za študij tam in kako zahteven je bil ta študij?

Noah Charney: Cambridge je bil zame kot domišljijska dežela. Tam sem bil že pred izidom knjig in filmov o Harryju Potterju, toda to je najboljši način za opis. V resnici je kot Hogwarts (minus čarovnija, čeprav se zdi, da se čarobne stvari lahko zgodijo kadarkoli). Ima to avro, še posebej za Američana, saj v ZDA ne najdemo ničesar tako starega in legendarnega. Odraščal sem v New Havenu, okoli univerze Yale, ki je površno videti kot Oxford in Cambridge, a gre za nekakšno arhitekturno ponarejanje. Stavbe so bile večinoma zgrajene v tridesetih letih prejšnjega stoletja, kamen pa je bil opran s kislino, da je dobil patino starosti. Kolegij, v katerem sem živel v Cambridgeu, St John’s, je bil pravzaprav iz srednjega veka, zato patina ni bila potrebna. Tam je študij tako zahteven, kot si ga naredite. Komaj sem kaj delal (to ni dobro, je pa pač tako, kot je). Kot podiplomski študent sem imel »pouk« le eno popoldne na teden, medtem ko sem preostali čas namenil delu na svoji kratki knjigi – moji diplomski nalogi, kot ji pravijo. Mislim, da je dodiplomski študij zelo drugačen in veliko bolj zahteven. Podiplomsko delo sicer res zahteva, da si sam organizator časa in delovne obremenitve, vendar sploh ni zahtevno. Čudovito je, skoraj filmsko, zelo atmofersko in tam mi je bilo všeč.

DAVID: Ste se v Londonu vsaj za trenutek počutili kot sodobni Sherlock Holmes? Vas je zanimalo reševanje primera ali ste bili kdaj dejansko del resničnega primera?

Noah Charney: Dobro vprašanje – tako sem si prvič zamislil študij umetniškega kriminala. Toda kmalu sem spoznal, da bi moral biti bolj zgodovinar kot dejanski detektiv. Večina tovrstnih kaznivih dejanj se reši, ko policija plača obveščevalcem, da izsiljujejo druge zločince, vohunijo za njimi in posredujejo informacije o tem, kdo je kaj ukradel. Vse policijske sile po svetu kriminalcem plačujejo za informacije in če ne boste imeli dodelane kriminalne mreže prijateljev ali plačanih obveščevalcev, ne boste prišli daleč. Ne gre za to, da bi se Hercule Poirot pojavil na kraju zločina in primer rešil po namigih, ki so tam ostali. Ko sem prvič začel študirati, sem upal, da je tako, a ni. Namesto tega sem bil svetovalec za resnične primere, predvsem pa sem zgodovinar in kriminolog umetniškega kriminala.

DAVID: Je še na katerem področju toliko ponarejanja kot v svetu umetnosti? Verjetno res v starodavni umetnosti, kaj pa moderna umetnost? Kaj v resnici daje sodobni umetnosti dejansko vrednost?

Noah Charney: Ponarejanja se pojavljajo povsod. Najbolj očiten primer je ponarejanje denarja, kar pomeni ustvarjanje lažnega denarja ali valute. Umetniško ponarejanje se sicer dogaja in omogoča zanimive študije primerov, vendar je to precej redko. Ponarejanje stvari, kot je luksuzno blago, je neprimerno pogostejše. Velika večina ponaredkov je umetnost 20. stoletja, po navadi dela na papirju, na primer ponarejene litografije, kot so Picasso, Dali, Chagall, Miro … Ta dela so najpogosteje ponarejena.

DAVID: Veliko se govori o tem, kako naša domača ali tuja podjetja podpirajo umetnost. Kakšne so njihove zbirke, včasih so namreč tudi nekatera slovenska podjetja imela čudovite kolekcije? V mislih imam predvsem zbirke podjetij BTC, d. d., RIKO, d. o. o., nekdanje banke Factor …?

Noah Charney: Umetnost velja za varno naložbo. Tako kot nepremičnine (če je lokacija dobra), tudi umetnost (če je umetnik znan) ne izgublja vrednosti in jo pogosto hitro pridobi. Večina večjih bank torej v umetnost ne vlaga za okras, temveč kot finančno sredstvo. Približno 98 odstotkov umetniškega financiranja vseh vrst (ne le likovne, glasbene in gledališke) v ZDA prihaja iz zasebnih skladov. ZDA so bile formirane za spodbujanje človekoljubja – za vsak dolar, ki ga podarite neprofitni organizaciji, plačate manj davka. Torej so ZDA lepo zasnovane za zasebnike in podjetja, da podpirajo umetnost in pri tem prihranijo denar za davke. V ZDA je tudi veliko posameznikov in korporacij z veliko razpoložljivega dohodka, ki ga lahko zapravijo v podporo umetnosti. Slovenija nima davčnega sistema, ki bi spodbujal donacije – v bistvu tu ni davčne ugodnosti za prihranek denarja. Slovenija ima tudi premalo zelo premožnih ljudi in korporacij, ki bi resnično podpirali umetnost. Obstajajo izjeme, vendar jih lahko preštejete na prste ene roke. Do teh zbirk nisem imel dostopa, razen nekaterih. Ekipa, ki stoji za Flaviarjem, si lasti nekaj neverjetne umetnosti, vključno s posebnimi instalacijami.

DAVID: Kaj pa bi ukradeno delo lahko prineslo posamezniku, na primer Van Goghov Spomladanski vrt na domačem zidu? Ali pa gre za dobro organizirane vrhunske mojstre, ki so del mednarodne preprodajne verige?

Noah Charney: Odgovor je veliko daljši in bolj zapleten, kot si morda mislite. Kratek odgovor je: nihče. Zamisel o kriminalnih zbiralcih umetniških del, kakršne si predstavljamo iz filma in fikcije, v znani zgodovini skorajda ne obstaja. Lahko se spomnim nekaj desetih primerov, in ko izveš, da je vsako leto ukradenih na deset tisoče prijavljenih umetniških del, je to zanemarljivo število. Toda zločinci gledajo iste filme kot mi in mislijo, da lahko najdejo zbiralce ukradenih kosov. Tako kradejo ob mišljenju, da lahko najdejo kupca, a jim to ne uspe. Manj znana dela in starine lahko včasih prodajo ljudem, ki bi verjetno morali prepoznati situacijo, a jih vseeno kupijo. Toda znana dela zelo redko najdejo kupca. Pogosto bodo organizirane kriminalne združbe v zameno za mamila in orožje ali kot varovalko pri trgovanju z drugimi skupinami namesto iskanja kupca uporabile ukradeno umetnost.

DAVID: Tudi v Sloveniji je nekaj šarlatanov, ki v domačih kleteh prodajajo običajna dela kot vrhunske mojstrovine – kdaj je to kaznivo dejanje in zakaj država nima nadzora nad tem?

Noah Charney: S pravnega vidika je kaznivo dejanje v primeru, ki ga opisujete, goljufija. Prepovedano je zavestno predstavljati izdelek tako, da se zdi, da ima večjo vrednost kot v resnici. To je vrsta ponarejanja, ki se imenuje »namerno napačno pripisovanje«, vendar ga je zelo težko dokazati. Če prodajalca ujamejo, lahko vedno trdi, da so ga prevarali, da resnično verjame, da je to delo avtorja X (njegovo delo je dragoceno), dejansko pa je delo umetnika Y (katerega delo ni). Za spoznanje, da ste bili kot kupec prevarani, potrebujete nekaj strokovnega znanja. Dokler boste kot kupec še naprej mislili, da gre za delo umetnika X, se ne boste mogli pritožiti. Če postanete sumničavi, morate vložiti tožbo proti prodajalcu, kar pomeni, da morate: a) priznati, da so vas prevarali, b) začutiti, da imate prepričljive dokaze, ki dokazujejo, da je obstajal »namen prevare« in c) se odločiti, če se splača vložiti tožbo. V Ameriki imamo ogromno odvetnikov in številni so pripravljeni delati brezplačno, le za velik odstotek denarja, ki jim pripada, če dobijo primer. Amerika tudi nima tradicije, da bi stranka, ki je izgubila v tožbi, poplačala vse pravne stroške. Američani torej nimajo odvračilnega razloga, da bi poskušali tožiti. Če izgubijo, jih ni nič stalo, če zmagajo, pa odvetnik velikokrat dela za odstotke. V Sloveniji je sistem drugačen in izredno počasen in večina ljudi nima dovolj denarja, da bi se tožba splačala … zato se veliko ljudi ne odloči za tožbo. Kar je dobro za šarlatane!

DAVID: Pred dnevi ste skupaj s partnerji pripravili čudovit projekt, razstavo »Manjkajoče mojstrovine« na Samsungovem edinstvenem televizorju The Frame? Povejte nam več o poslanstvu tega projekta in vaši vlogi pri njem?

Noah Charney: Projekt »Manjkajoče mojstrovine« je navdihnila moja knjiga, Muzej izgubljene umetnosti, ki opisuje zgodovino umetnosti skozi izgubljena dela. Umetnost se lahko izgubi na več načinov, od tatvin do vojnih žrtev ter nesreč, požarov, naravnih nesreč, namernega uničenja in še več. Oblika tega posebnega projekta me je vodila v pripravi izbora čudovitih izgubljenih del, o katerih sem pripravil kratke zgodbe, preko katerih bom ozaveščal populacijo o krhkosti umetnosti in vrednosti tega, kar imamo, ter javnost povabil k sodelovanju v zgodbah – bo morda kdo imel informacije, ki bi lahko privedle do najdbe enega od izgubljenih del? Razstava se samodejno prikaže na televizorjih Samsung The Frame v čudovitih slikah z visoko ločljivostjo, na voljo pa je tudi na spletu, kjer lahko ljudje pošiljajo teorije, ideje in zamisli o tem, kje bi lahko bilo umetniško delo.

DAVID: Je sodobna televizija lahko tudi sodobna umetniška stvaritev v naši dnevni sobi?

Noah Charney: Ja, res je. Všeč mi je moj televizor The Frame, ki ga veliko več uporabljam kot digitalni ultra HD okvir kot kot televizor. Moja družina (vključno z otroki) vedno prebrska 1500+ slik in izbere, kar nam je všeč tisti dan. Ko pišem o umetnosti, bom slike, ki jih proučujem naložil na televizor in jih pregledal tam, ne pa v knjigi ali na računalniškem zaslonu, saj je slika toliko večja in jasnejša, da to predstavlja resnično prednost za študijo.

DAVID: Koliko časa dandanes preživite na sodobnih napravah in katere aplikacije uporabljate največ? Mogoče kakšen nasvet za aplikacijo s področja umetnosti?

Noah Charney: Super vprašanje. Ves dan pišem na prenosnem računalniku, zato se med premorom trudim, da ne uporabljam naprav in aplikacij. Uporabljam pametni telefon Samsung S9, ki ga imam raje kot iPhone (ki sem jih uporabljal desetletje). Samsungovi telefoni počnejo vse, kar počne iPhone, vendar brez pretencioznosti. iPhoni so čudoviti, vendar ponujajo en sam dizajn in vmesnik z malo prostora, za prilagajanje vašim potrebam, medtem ko lahko telefon Samsung spremenite v poljubno obliko in funkcionalnost. Obstaja nekaj odličnih umetniških aplikacij, opozoriti pa vas moram, da obstaja vedno večje število kakovostnih virtualnih sprehodov po muzejih, galerijah in okrog različnih eksponatov. To je hkrati demokratično (zaradi česar si lahko vsi ogledajo te eksponate, tudi če sami ne morejo obiskati muzeja) in izjemno, ne samo med pandemijo, ampak tudi v prihodnosti. Priporočam virtualno razstavo Van Eyck: Optična revolucija (Van Eyck: An Optical Revolution (to je bila zadnja dejanska razstava, ki sem jo osebno v Gentu videl pred omejitvami)), in celotno zbirko Mauritshuisov.

DAVID: Prebral sem, da ste doktorirali na tezi arhitekta Jožeta Plečnika. Katero od njegovih del vas je najbolj navdihnilo? Ali obstaja nekaj neodkritih/neznanih del?

Noah Charney: Resnično mi je všeč njegovo delo in o njem sem izdal knjigo v angleškem in slovenskem jeziku z naslovom Eternal Architect (Večni Arhitekt). Obiskovalci Ljubljane se preprosto ne morejo ne-zaljubiti v njegovo delo, saj je na Ljubljano pustil veliko bolj genialen in globok pečat kot njegov »grobi« sodobnik Antoni Gaudi na primer v Barceloni. Je genialni lokus Ljubljane in daleč največji umetnik v Sloveniji, na kateremkoli področju. Obstaja nekaj njegovih skritih del. Na primer na Homcu je dvorec na pol poti v hrib, ki vodi do cerkve. Slednjega je zasnoval za človeka, ki je vodil podjetje, ki je zanj izdelovalo luči. Nikoli ga še nisem zasledil v knjigah o Plečniku, vendar sem si ga ogledal in njegov slog lahko vidite po vsej notranjosti.

DAVID: Kako danes približati umetnost mladim?

Noah Charney: Mislim, da je digitalizacija odličen način za prebijanje ledu. Mlajši ljudje so navajeni pozitivne stvari povezovati z aplikacijami, VR in digitalnim svetom. Tako so navidezni ogledi, interaktivne razstave na spletu in ogledi na osnovi VR odlični načini, kako omogočiti tehnologiji, da v umetnost povabi ljudi, ki sicer vanjo ne bi zašli. Zdi se, da deluje tudi moj osebni pristop – pripovedujem resnične kriminalne zgodbe, ki vključujejo umetnost. Čeprav vsi niso prostovoljni ljubitelji umetnosti, se zdi, da skoraj vsi uživajo v resničnih kriminalnih zgodbah, zato je to dobra vstopna točka. To poskušam uporabiti v različnih medijih: fikcija, nefikcija, članki, televizijski programi in zdaj virtualne umetniške razstave … S tem omogočam, da ljudje sami izberejo svojo točko, na kateri bodo vstopili v svet umetnosti.