POZNATE ZGODOVINO TE POLETNE OBUTVE?

Danes, ko pomislimo na espadrile, se spomnimo na preprost kos obutve, ki se nosi predvsem v poletnih mesecih. Vendar njihova zgodovina odkriva, da gre za precej bolj raznolike čevlje, ki jih tradicionalno nosijo tako moški kot ženske. Njihov izvor najdemo v Španiji, natančneje Kataloniji in Baskiji ter zgodovinski regiji Okcitanija v Franciji. Poleg tega obstajajo arheološki dokazi, da se espadrile v Španiji nosijo že približno 4000 let – par espadril, ki se nahajajo v Arheološkem muzeju v Granadi, je datiran okoli leta 2000 pred našim štetjem.

Izraz espadril izvira iz katalonske besede ‘espardenya’, ki se opira na esparto travo, avtohtono južnoevropsko rastlino, ki se uporablja pri izdelavi espadril. Rastlina esparto se tradicionalno uporablja pri izdelavi vrvi in ​​košar ter zagotavlja material za ikonični podplat espadrile. Je groba in žilava rastlina, zato je zelo primerna za podplat lahkega in praktičnega čevlja.


PRIMERI MODERNIH ESPADRIL ZA MOŠKE


Tradicionalno, poleg podplata iz rastline esparto, so bile espadrile izdelane s platnom, ki je tvoril zgornji del čevlja. To je bilo doseženo z dvema kosoma platna, pri čemer sta prvi in zadnji del ločeno prišita na podplat ob straneh. Zna se zgoditi, da tudi na tradicionalnih espadrilah najdemo vezalke, ki se zavežejo okoli gležnja in pomagajo, da čevelj ostane na mestu. Vendar pa danes obstajajo izrazite razlike med tradicionalnimi espadrilami in modernimi; ne samo glede stila, temveč tudi glede uporabljenih materialov. Podplat je zdaj izdelan iz različnih vrst naravnih vlaken in ne izključno iz rastline esparto. Juta je najpogostejši material, ki se uporablja za moderne čevlje, pa tudi konoplja. Še več, čeprav je Španija še vedno velik proizvajalec espadril, se danes mnoge izdelujejo v Bangladešu, saj je eden največjih proizvajalcev jute na svetu. Sodobna različica čevlja uporablja tudi gumijast zunanji podplat pod podplatom iz jute, ki čevelj okrepi in ga naredi bolj trpežnega. Ta tehnika se razlikuje od tradicionalnega načina utrjevanja podplata, ki so ga izvajali s katranskim premazom. Espadrile so se sicer sprva začele kot kos kmečke obutve, ki so ga nosili moški in ženske v kmečkih skupnostih v gorah Pirenejev, tradicionalno pa so jih nosili tudi duhovniki, rudarji in vojaki. Ustvarjene so bile namreč kot preprost in funkcionalen čevelj, ki je poceni za izdelavo in enostaven za nošenje. Kljub temu je način njihove izdelave zahteval spretnost in različne ljudi, da bi ustvarili različne dele čevlja. Najpomembnejši nalogi sta bili izdelava podplata in platnenega zgornjega dela. Za podplat je bila rastlina esparta spredena v več kosov vrvi in ​​nato zvita. Nato so podplat položili v kalup, ga oblikovali in na koncu zašili, da bi le ta ohranil svojo obliko. Za zgornji del iz platna sta bila dva kosa razrezana in prišita na ločen kos zvitega esparta, ki bi je nato pritrjen na podplat. Na koncu je bil podplat okreplen s premazom.

Čeprav so bile espadrile sprva kmečki čevlji, so jih začeli povezovati s katalonskim nacionalnim plesom Sardana, v katerem so plesalci nosili espadrile – ali “espardenya”, kot so jih poznali v Kataloniji – s trakovi, zavezanimi okoli gležnjev. Do 19. stoletja je priljubljenost espadril narasla. V velikih količinah so jih začeli prodajati v francoskem mestu Mauléon, od tam pa je njihova priljubljenost začela rasti v preostali Evropi. Proti koncu 19. stoletja so jih začeli izvažati v Južno Ameriko, kjer so postali priljubljeni v toplem vremenu. Poleg tega jih je pogosto nosil Salvador Dalí, ki se je pogosto fotografiral v paru tradicionalnih črnih espadril z vezalkami na gležnjih. Vendar pa so espadrile postale resnično priljubljene šele v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Za to so zaslužne vodilne dame in možje s TV ekranov, ki so pogosto nosili espadrile pred kamero. Najbolj ikoničen moment je nastal, ko je Rita Hayworth nosila bel par v filmu ‘The Lady From Shanghai’ iz leta 1947, medtem ko je Lauren Bacall obula par v filmu ‘Key Largo’ iz leta 1948. Ko so jih ljudje videli na zaslonu, si je vsak želel par zase. Veliko popularnost so espadrile doživele tudi zaradi vzpona fašizma v Španiji, ki je poskrbel za množične izselitve. Skozi diasporo so se espadrile razširile daleč naokoli in se pojavile na nogah mnogih kulturnih osebnosti zunaj njihove izvorne dežele – tudi JFK je bil oboževalec. V francosko-belgijski mladinski reviji Spirou jih je nosil stripovski junak po imenu Gaston Lagaffe, ki je predstavljal emancipatorni duh mladinskega upora maja 1968. Katalonska umetnika Pablo Picasso in Salvador Dalí sta bila pravtako pogosto fotografirana v slogu espadril, kar je tudi pripomoglo k popularizaciji tega sloga med hip boemsko množico. In tako kot mnoge stvari, nad katerimi so navdušene hip boemske množice, so se tudi čevlji prebili v svet mode, predvsem v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je oblikovalec po imenu Yves Saint Laurent združil z dolgoletnima proizvajalcema espadril Isabel Sauras in Lorenzom Castañerjem pri ustvarjanju satenaste espadrile s klinasto peto, ki je čevelj poslala po modni stezi in v modno zgodovino.

Danes je espadrila še vedno priljubljen poletni čevelj, zdaj pa jih je mogoče oplemenititi in nositi na več različnih načinov. Kljub temu je originalna ploščata platnena espadrila prestala preizkus časa in še vedno ostaja priljubljen in praktičen čevelj – brez večjih sprememb že od samega začetka.