PETER MOVRIN IN RAZVIJANJE MODE V SODOBNEM TEMPU

Kako rad opazujem njegove komentarje o kolekcijah, kadar se sprehodiva skozi Dover Street Market in kako uživam v njegovem pripovedovanju prigod iz sveta ustvarjanja in razvijanja mode v sodobnem tempu, medtem ko srebava dragoceno kavo v kavarni Marchesi na May Fairu v Londonu. Morda za nekatere kar malo skrivnosten kreator, ustvarjalec, Kočevec, ki ne skriva svojega mesarskega porekla, je pred leti z veličastno modno revijo na modnem tednu Mercedes Benz v Ljubljani zapustil rodno domačo grudo in začel najprej ustvarjati za britansko prestižno znamko Alexander McQueen, nato pa za znameniti Burberry. Po temačnem morda hladnem obdobju londoskih ulic je s popotnico izbire Louise Wilson na Central Saint Martins skočil na francoski vlak in pred dnevi zaživel v Parizu. Sam sem opazil njegovo objavo znamenite Cartier fundacije, ki zagotovo pomeni nov korak in še eno veliko stopničko v svetu oblikovanja za enega izmed naših največjih oblikovalcev Petra Movrina. Kjerkoli ustvarja preprost simpatičen fant, zna navdušiti z unikatnim pristopom in podpisom, ki že na daleč kaže, da je to delo bilo ustvarjeno, ne le povzeto ali skopirano in ceneno urejeno. Veseli me, da mi je pred leti uspelo kupiti nekaj iz njegovih kolekcij, ki so me navdušile že takrat. In komaj čakam, da uzrem nove stvaritve njegovega pariškega obdobja. Kako se je Peter soočil s selitvijo, kako gleda na Instagram kot na sodobno okoljsko naravnano modo in kako preživlja karantensko obdobje. Vse to lahko preberete v pogovoru z oblikovalcem, o katerem bomo lahko še veliko prebrali, saj je neustavljiv vir novih idej in vibracij, ki jih sodobni modni svet še kako zelo potrebuje. Peter Movrin bi se ob tem rad zahvalil in izpostavil izjemno pomoč prijateljev in sodelavcev Metoda Črešnarja, Maje Leskovšek in Maje Jerman, ki mu skozi čas stojijo ob strani.




  

DAVID: Kako močno je kriza s koronavirusom Covid-19 zaznamovala tvoj vsakdan in tvojo selitev iz Londona v Pariz? Kako poteka tvoj delovnik danes?

PETER MOVRIN: V samem bistvu niti ne veliko, razen tega, da je bilo veliko več sestankov po skypu oziroma po aplikaciji zoom, intenzivnost dela pa je ostala podobna kot prej, morda je bila osredotočenost večja na kakšnih drugih zadevah, kot je bila poprej, en del produkcije se je tudi ustavil. Bolj smo se usmerili na projekte, ki so bili zastavljeni in smo jih morda spremenili, prilagodili glede na razmere. Bili smo zelo delavni. Selitev je bila kar v redu, ker je bila tik pred nastopom virusa Covid-19, tako da sem to lahko izpeljal. Je pa zanimivo, da se ekipa spozna v tako težkih okoliščinah in tako hitro vidiš, da lahko skupaj delate super, zato sem zelo zadovoljen.

DAVID: Moda se izjemno hitro spreminja, zdi se, da kar z vesoljsko hitrostjo oziroma vsaj hitrostjo sodobnega tehnološkega razvoja, ki je iz meseca v mesec hitrejše. Vse se nam zdi, da je na neki način že passé. Kako ti gledaš na sodobno modo in preostale modne znamke? Je že preveč vsega? Lahko oblikovalci sploh še sledijo tempu novosti?

PETER MOVRIN: Moda se prehitro spreminja. Tako danes sploh ne veš več, kakšni so standardi za modno znamko, saj je na vsakem posamezniku čemu sledi oziroma na čem nadgrajuje svojo garderobo. Še bolj se izpostavlja ljudi, ki imajo svoje stiliste, ki imajo nekako izoblikovan stil in se to opazi, ker ne sledijo toliko trendom, ampak izberejo le določene kose in z njimi dopolnijo svoj stil. Drugače bi rekel, da se bo ta norost še kar nekaj časa nadaljevala. Sploh sedaj, ko bo treba najti apet pravi tempo. Veliko znamk dela paniko, ker niso sproducirale predkolekcij, ki pa se mimogrede odlično prodajajo, ampak koga to briga. Vsak posameznik hoče danes vedeti malo več o znamkah. Meni je veliko kosov všeč pri različnih znamkah, vendar ko slišim, kak teror se zganja nad oblikovalci, tega enostavno več ne kupim. Ne da se mi več kupovati v trgovinah, kjer je vse zapakirano v plastiko. Morda sem bolj pozoren. Sem se zbudil, saj tudi sam ogromno letim in sem nenehno na poti in vidim različne stvari na sestankih. Po drugi strani razmišljaš veliko o znamkah, ki naj bi bile okoljsko ozaveščene, potem pa slišiš, da lastnik na teden leti petkrat z zasebnim letalom. Danes se že vprašamo, kako je taka znamka okoljsko ozaveščena, če lahko številne sestanke opravimo tudi preko skypa in preostalih aplikacij. Po drugi strani spet ne razumem, zakaj naj bi bila znamka okoljsko ozaveščena s tem, ker dela umetno krzno in onesnažuje okolje. Po drugi strani je najboljši prodajni hit svilena srajca, za nastanek katere je ubitih ne vem koliko kokonov za produkcijo ene same srajce. Mislim, da bi ljudje morali več raziskovati, predvsem kaj kupujejo in čemu namenjajo svoj denar. Ni treba kupovati oblek za 2.000 evrov, sploh ne. Verjamem, da tudi veliko lokalnih oblikovalcev in tudi na lokalnem nivoju v Sloveniji dela dobro in ne vem, zakaj ne bi kupovali pri njih. Sam ne vidim nobene potrebe po kupovanju pri H&M, ker se mi zdi to podobno, kot bi kupovali hrano čez rok in jo jedli. Mislim, da se je treba osredotočiti bolj na lokalno in ne le jamrati. Seveda pa je odvisno tudi od oblikovalcev, kaj ponudijo, da zadovoljijo potrošnika, saj srajca z nabranimi rokavi bi tudi lahko že bila ‘passe’ in znamo narediti še mariskaj drugega na naših domačih tleh.

DAVID: Kolekcije za Instagram, kjer se slikajo osebe, ki si nikoli ne morejo kupiti izdelkov, ki jih kakor zastonj ali na pol zastonj reklamirajo, na drugi strani stranke, ki so prave nakupovalke tovrstnih modnih stvaritev, ki tega sploh nikoli ne pogledajo, saj imajo rade tako zasebnost, kot prisegajo na vsaj nekatere standarde v življenju, za katere pa ocenjujejo, da jih večina wannabee instagramovk niti nimajo? Kako pomemben se zdi tebi Instagram in kdo tebe navduši na Instagramu?

PETER MOVRIN: Nekatere mlade influencerke vplivajo tudi s svojim stilom. Sam sicer ne vem, ali je to sploh še tako in konec koncev, saj živimo že v dobi tik toka, kar se meni zdi veliko bolj zanimivo, saj se je treba bolj potruditi in ne zadostuje le ena fotka, za katero si potreboval cel dan, da si jo sploh posnel. Moram reči, da nekako nisem navdušen spremljevalec tovrstnih, največkrat samooklicanih trendseterjev. Predvsem se mi zdijo poceni porivalke, ne morem drugače reči, nekih trendov v usta ljudi, totalno brez zveze, ampak se mi zdi, da pač zakaj pa ne. Gre pač zato, če ima nekdo dober stil, se res nima česa bati. Mislim, da se danes potrošniki zavedajo, da si ti ljudje niti ne morejo privoščiti tega, kar reklamirajo in da morajo največkrat zadeve vrniti v trgovine, mogoče morajo zamenjati ljudi, ki jih spremljajo na instagramu. Mogoče bo nekdo, ki bo imel enkrat res dobro plačo, morda resnično nekoč kupil kak tak izdelek. A modno industrijo zanima prodaja sedaj. Zdi se mi, da prave luksuzne znamke ne reklamirajo preveč preko instagramarjev, čeprav tudi Hermes zadnji čas morda povabi blogerje, česar pa ne gre zamenjevati, saj predstavlja s tem tudi svoj heritage, zgodovino znamke na neki način. Ne vem, kaj bi rekel. Mene na Instagramu res ne navdušujejo modni blogerji, predvsem ne slovenski, ker je trg premajhen, da bi bili zanimivi in poleg vsega so preveč lokalno orientirani, da bi bili svetovno zanimivi. Morda je kdo, ki je super in ga morda ne poznam in bi težko ocenjeval detajlno, saj nisem več toliko prisoten in ne spremljam dogajanja. Rad pogledam Ravery Smith, Alexa Chunga, Branda Hashtaga. Različni ljudje so mi všeč, tudi Alexander Fury, predvsem zaradi njegovih dobro izbranih vintage kosov, illustrator Blue Furi, ljudje, ki te res navdihujejo s svojim ustvarjanjem in vsebino, ne pa ljudje, ki ti gredo že v osnovi na živce. Bryanboy mi je tudi vedno zabaven.

DAVID: Zdelo se mi je, da so bile nekoč znamke izjemno zveste svojim smerem, vsaj če pomislim na Coco Chanel v tridesetih letih preteklega stoletja, ali YSL, morda Valentina in Giorgia Armanija z zelo izrazitim lastnim slogom. Danes pa se nekako zdijo v hitrosti mode vsi na neki način enaki oziroma delajo podobne izdelke takoj, ko jih predstavi ena znamka, in se zazdi, da bi lahko bili prodajno uspešni. Je to potem sploh še prava moda oziroma sploh moda? 

PETER MOVRIN: Mislim, da moda spet rabi modo. Mislim, da je veliko ponavljanja pri vseh znamkah in da sploh ni več identitete pri posameznih znamkah. Gre bolj za to, s katero znamko se bolj poistovetiš, kar pa pomeni, ne le z oblekami, temveč tudi z embalažo, z restavracijami, kot je na primer pri Pradi Marchesi in podobne, gre bolj za universe, gre bolj za celo vesolje znamke, ki ti je lahko všeč. Jaz raje, kot da bi si kupil kakšne čevlje na silo oziroma nekaj, kaj pa vem, kar imajo vsi … zame je to tako kot Crocs, zakaj bi kupil ali želel nekaj, kar imajo vsi, poleg tega je celo ugly … Jaz grem v Ljubljani raje do gospoda Vodeba, ki mi ročno izdela čevlje. S tem podprem slovenskega oblikovalca, obrtnika z dolgoletno tradicijo. Cena je veliko bolj ugodna, ob trudu in vsem, kar je vloženo v to delo. Vse se mi zdi vredno tega denarja. Ne vem, če ima kdo probleme, da ne najde pravih čevljev, mislim, da imamo kar nekaj čevljarske industrije pri nas še zelo dobre. Drugače pa ja, moda ni več moda. Ljudje, kot sva midva, smo pri modi lahko zelo nostalgični, a to ni dobro, saj danes niso več nostalgični časi. Chanel in Saint Lauren sta bila včasih, danes pa je ritem povsem drugačen, danes je čas generacije milenijevcev in Z generacije, ki hrepeni po povsem drugačnih stvareh, kot smo hrepeneli mi v modi. Ne smemo biti nostalgični, saj bomo prehitro postali stari, tako kot Jean Paul Gaultier, ki ga sicer sam obožujem.

DAVID: V najtežjih časih so veliki pisatelji napisali najboljša dela, skladatelji ustvarili najboljše skladbe in opere. Kako je s tovrstnim ustvarjanjem v težkih obdobjih pri tebi? 

PETER MOVRIN: Mogoče, ko si doma oziroma delaš od doma, se bolj posvetiš temu, kar delaš, ne zmoti te deset stižerjev in kakšnih praktikantov. Ampak meni to tako ali tako ni pomembno. Predvsem mi je pomembno, da delo imam, ker me delo ohranja živega, poleg športa in športnih aktivnosti, sam zelo rad delam. Pomembno mi je predvsem, da mi je delo izziv in da lahko delam v teh težkih časih. Zdi se mi, da to obdobje nikakor ni enostavno in da je treba veliko stvari dobro premisliti.

DAVID: Modni kosi ustvarjeni v celotni Evropi so v današnjem času prava redkost, ti si se na primer na lastne oči lahko prepričal, kako se izdelujejo dragoceni kosi pri znamki Alexander McQueen in Burberry?

PETER MOVRIN: To je zelo zanimivo. Na primer Burberry je veliko večji, kot je Alexander McQueen, čeprav je McQueen pod skupino Kering, ki je velik modni konglomerat. A izdelava pri manjših butičnih znamkah je veliko bolj personalizirana kot pri večjih. Zamislite si, da ima znamka Burberry zaposlenih več kot 10 tisoč ljudi le v Združenem kraljestvu in prinaša tudi zelo dober denar angleškemu skupnemu bruto družbenemu proizvodu. Predvsem pa je zelo smešno, še zlasti ker Slovence velikokrat slišim, da je danes vse narejeno v Romuniji, pa ne razumem, kakšen problem bi bil s tem, saj bi si prebivalci preostalega sveta popolnoma enako mislili o ustvarjenem v Sloveniji. Sam pa vem, da je v Sloveniji lahko super kvalitetna proizvodnja, zato menim, da tudi Romunije nikakor ni treba podcenjevati. V Londonu pa slišiš, da je vse narejeno v Romuniji, v Sloveniji, pa v Bangladešu … Tako da če mi že sami sebe ne cenimo, nas seveda ne bodo cenili niti drugi. Saj smo imeli odlično znamko Mura, pa danes redko kdo sploh še ve, da smo imeli za tiste čase eno izmed največjih in odličnih tovrstnih tovarn v Evropi. Ampak kot sem dejal, to je bilo nekoč, danes so drugi časi. Kar je v bistvu škoda. Veliko dobrih slovenskih oblikovalcev je, pa nobene proizvodnje. Se mi zdi, da niti ne vem več, kaj je cilj slovenskega gospodarstva danes. Ko tako pogledam, se mi zdi, da se je pred leti vlagalo tako v tekstilno kot številne druge industrije, danes pa se najbrž vlaga v narodnozabavno turbo glasbo, ne vem, pojma nimam več …

DAVID: Danes nenehno govorimo o ekologojii, trajnosti, sploh v modni industriji, ki je predvsem na področju hitre mode eden izmed največjih onesnaževalcev na svetu. Pa mladih kupcev in številnih to niti ne zmoti, ali pa sploh še ni pravega zavedanja tega? Kako ti to razumeš?

PETER MOVRIN: Jaz mladih včasih res ne razumem. Na eni strani protestirajo z Greto, po drugi strani pa gredo po prostestih v H&M in kupijo tam obleke, ali pa v katero od preostalih sorodnih znamk. Ne vem, kaj je cilj tega da se samo godrnja? Vsekakor se mi zdi, da se stvari premikajo naprej pri ozaveščenosti, da je vedno več ljudi vsaj osnovno ozaveščenih, da jih zanima ekologija na strpen način, ker z danes na jutri se to zagotovo ne da spremeniti, ker nikoli ne veš, kdaj pride tudi covid-19. Ekologija ima več stopenj in na to je treba biti tudi na neki način pripravljen. Treba se je odreči veliko stvarem. Zdi se mi, da kupca danes vse bolj zanima, kaj se resnično dogaja v ozadju znamke, kje je bilo oblačilo narejeno. Mogoče bo celo želel videti, kje se te obleke delajo in kako. Ni dobro, da ljudje trpijo, če delajo karkoli, testenine, šivajo ali pa so doma terorizirani. “Being nice is cool.” Zdi se mi, da je treba imeti več spoštovanja tako do narave kot tudi do sočloveka. Samo govoriti o ekologiji in nič narediti, le biti okoljsko ozaveščen na neki pretvarjajoči se način, je pač … Odgovorno je tudi skrbeti za ljudi z močnejšimi postavami. Mislim, da je veliko stvari lahko eko in bio in trajnostnih, ne samo da pridelamo solato doma na vrtu, ki je v vsakem primeru onesnažena od preveč preletov avionov in smoga z bližnjih cest. Sam sem velik onesnaževalec in sem začel spreminjati to tudi pri sebi. Tako sem do konca leta odpovedal vse lete, razen tega, da letim na počitnice, kar bom združil z eno potjo. Trudim se to po svojih močeh z mojimi koraki, ne razglašam tega, ampak pri sebi skušam popraviti te reči. Se učim tudi od prijateljev, ki se morda temu več posvečajo in skušam to vnesti v svoj življenjski utrip, da bi mi bilo lažje. Veliko muzejev, oper, galerij je odprlo arhive v tem obdobju in lepo je bilo to pogledati. Tako si misliš, da ni treba leteti na Dunaj ali v Amsterdam, da bi si pogledal neko opero ali razstavo, saj si lahko ogledam kakšno iz arhiva, bomo videli …

DAVID: Kakšne so danes tvoje misli? Kaj ustvarjaš v njih? Nenehno ustvarjaš, ali imaš lahko sploh miselno momentalno kreativno pavzo?

PETER MOVRIN: Nenehno sem osredotočen in ko delam, res delam. Si pa vmes vzmamem nekaj časa in spečem kak biskvit. Sladkor nam kar pomaga. In potem malo potežim svoji prijateljici Darji iz Bistroja Bazilika, da mi vse recpte priredi brez sladkorja. Jo zelo mučim in ji težim, a mi na koncu napiše in pripravi recept. Spodaj pa mi pripiše, da ona ne odgovarja, če ne uspe. A jih uspe kar precej, zato ker jaz vse to na hitro zmečem skupaj. Biskvit je tako včasih kar palačinka, ki se dvigne za 2 cm, ampak ja, bolj sem kreativen tudi kar se hrane tiče, tako da moj fokus ni nenehno le na oblekah in dodatkih, ampak sem to doma razširil na različne stvari. Trenutno se malo zabavam tudi z notranjo opremo, saj opremljam novo stanovanje, le predstavljate si lahko, kako je to lahko kaotično.

DAVID: Ob pogledu na tvoj instagram profil venomer opazim številne stare nostaligčne ikonske fotografije. Katero obdobje ti je najbolj blizu, morda kakšna posebna osebnost in zakaj?

PETER MOVRIN: Kar se tiče obdobij, ki so mi blizu, bi rekel, da je to zelo različno, v sami osnovi imam rad vsa obdobja. Trenutno sem zelo v šestdesetih letih, Paco Rabanne in vsi oblikovalci tedanjega časa, André Courrèges, zelo všeč mi je Veruschka von Lehndorff kot manekenka, kot simbol sedemdesetih let, zelo jo imam rad.

DAVID: Dišave v našem življenju podobno kot modni kosi označujejo nas same. Koliko pomenijo tebi in katera je tista, ki te je osvojila v zadnjem času ali več njih?

PETER MOVRIN: Imel sem sodelovanje z eno od kozmetičnih znamk in sem prevonjal toliko dišav, a sem ob selitvi vse posal nazaj v Slovenijo. Seveda zdaj v Parizu to odkrivam povsem na novo in moja mama Majda je super vesela, ker mora te stvari tudi prevzemati potem doma, s čimer ji včasih napravim dodatno delo. Imam pa en pulover, ki sem ga dobil za darilo od moje prijateljice Ashley Chung, ki je pletilna oblikovalka pri eni od največjih francoskih hiš in še dobro se je spomnim kot sošolke na Central Saint Martins, kjer je imela parfum znamke Frederic Malle Portrait of a lady in ta parfum je tako ikoničen. Ko mi je prinesla pulover, je vrečo pošpricala s tem parfumom, preden se je preselila nazaj v Korejo in ta pulover in celo stanovanje diši po njej. Pariz je tako pri meni povezan z Ashley in tem vonjem. Vonj, ki mi je zelo všeč, je seveda tudi vonj bananinega kruha s čokolado ali brez nje in seveda vonj dobrih “šnitzlov”.

DAVID: Kateri arhiv morda modnih znamk ali tekstilnih podjetij te je doselj najbolj navdušil in zakaj? Si obiskal katerega od veličastnih, ki te je zelo zaznamoval?

PETER MOVRIN: Arhiv, ki mi je bil zelo všeč, pustimo takšnega multibrand, ki je res ogromen v Italiji, to so res neverjetne zbirke in materiali. Včasih si te kose gledal preko interneta, danes pa jih lahko v živo v arhivu, to je res noro doživetje. Predvsem pa me je to pri Alexandru McQueenu res presenetilo. Njegov arhiv je edinstven in arhivisti, ki tam delajo, so res genialni. Vse je resnično vrhunsko organizirano, od najmanjših uhanov, verižic, kar je bilo kadarkoli uporabljeno. Arhiv je tako velik kot ena velika hala v ljubljanskem BTC Cityju, vsaka kolekcija je spravljena zelo selektivno in arhivirana po vsakem kosu, po vsaki kolekciji s čevlji vred, moški, ženski, Couture kolekcija, nekaj tudi Givenchya, kjer je McQueen delal v določenem obdobju. To so res kosi, ki so jih nosile manekenke na modnih stezah in je res neprecenljivo, da to lahko vidiš in otipaš z lastnimi očmi in rokami.

DAVID: Se ti zdi, da so slovenska modna imena, ki ustvarjajo v tujini, sploh poznana, jih Slovenija sploh zna ceniti? Kaj bi tebi na primer pomenilo prelomno točko, ko bi rekel, poglej, Slovenija je končno spoznala, da so modna imena pomembna za domovino? Konec koncev so modne znamke eden od močnih temeljev gospodarstva naše sosede Italije na primer.

PETER MOVRIN: Slovenci so velikokrat malo našpičeni proti ljudem, ki delamo v tujini in si mislijo, lahko je temu oziroma tej, ki je zunaj.  Zdi se mi, kaj pa vem, mogoče je, da mediji tega ne izpostavijo, raje objavijo več šodra kot pa kvalitete. Recimo ne vem, kaj je prava prelomna točka pomembnosti za njih, ampak zdi se mi, da bi potrebovali Čegaljevo ulico v Sloveniji, saj je Nataša Čagalj resnično poznano ime svetovne mode. Malo ljudi je tovrstnega kova. Ona je res taka čudovita oseba. Je moja mentorica in tudi prijateljica. Vsi ji izkazujejo veliko čast v modi, ko se pogovarjaš o njenem imenu v tujini. Ne vem, kaj bo prelomna točka za slovenske medije. Se mi zdi, da bi tozadevno očitno potrebovali veliko prelomnih točk, ampak ne vem, kdaj se bodo zgodile. Maja Zupančič dela za Acne Studio, Maja Leskošek dela pri Stelli McCartney, Tjaša Tauses dela pri Pringle, Tina Zukanovič je delala pri Kenzo, pri Chloe. Se mi zdi, da je kar nekaj dobrih oblikovalcev, ki delajo v tujini.

DAVID: Novodobni materiali igrajo veliko vlogo, postajajo modno zlato, kateri material je tebi osebno najbližji in izmed novejših morda tisti, s katerim se rad poigraš pri aktualnem ustvarjanju?

PETER MOVRIN: Mogoče me spet zanimajo usnje in druge stvari, vendar dajem večji poudarek na trajnost, da je bolj postopno plastno barvano, da je vse bolj zdravo kot sicer. Zelo sem odprt za vse material, nimam več omejitev, da bi preferiral le nekatere. Če delam na lutki, pa delam raje iz bolj trših strukturiranih materialov, ki že sami pripovedujejo svojo zgodbo. Res je super, ker imamo v Sloveniji take šole, da je razgledanost široka, celo preširoka v primerjavi s preostalimi v tujini, ker ljudje niti ne vedo dobro, kje je Avstrija, kaj šele Slovenija. Ali pa, ko dobimo praktikantko iz Koreje, se velikorat vpraša, ali je iz Severne ali Južne Koreje. Tako da razgledanost v modi je res kar zanimiva. Vsi imamo radi, da ljudje prinesejo v modo sveže stvari, ne da bi jih našli na pinterestu, ampak da pokažejo nekaj svojega, kar jih dela zanimive in sočne. V modi potrebujemo zanimive ljudi in tudi nove sveže ideje.

DAVID: Kaj bi danes porekla na tvoje delo in korake edinstvena Louise Willson, ki je našega Petra Movrina izbrala za študij na Central Saint Martins?

PETER MOVRIN: Ne vem točno, kaj bi rekla Louise, morda bi rekla, glej ga tega K****, kako je daleč prišel. Morda bi rekla, glej ga ‘motherfuckerja’, bil je ‘tragic’, ampak sem ga naredila ‘good’, najbrž bi bil kak tovrsten komentar. Bilo je čudovito, ker je njena prijateljica Sarah Mower, ki je glavna kritičarka na reviji Vogue po moji reviji na Central Saint Martins prišla do mene in me je stisnila ter mi rekla, da bi bila Louise res zelo zelo ponosna name. To mi pomenilo je res veliko.

DAVID: Čudovita stavba Cartier Foundation v Parizu je pred dnevi označila eno od tvojih objav na Instagramu. Kako se počutiš tam?

PETER MOVRIN: V stavbi Cartier Foundation se počutim čudovito, super je, super studio imamo. Super se imamo, sama hiša je tako edinstvena, da je to povsem noro. Pa da ne povem preveč …

DAVID: Česa modno navdušeni popotnik in užitkar po tvoje ne sme zamuditi v Parizu. Nam že lahko zaupaš, kateri sladkorčki v mestu so tvoje pribežališče in razvadno veselje? 

PETER MOVRIN: Običajno sem vedno prišel v Pariz na hitro, delal dve uri in poletel nazaj v London. Kar imam zelo rad je, da sva z mojo prijateljico Ashely šla velikokrat na kavo v Buly, drugače pa zelo preprosto izbiram kakšne lokale, ki so zelo super in se usedem na kosilo ali za vikende spijem kakšno kavo. Predvsem pa uživam na domači terasi te zadnje karantenske čase.