NAJLEPŠE ZGODBE SE SKORAJ NIKOLI NE ZGODIJO PO NAČRTU

Ožbe Šteblaj Defender Trophy evropskih kvalifikacij ni doživel zgolj kot tekmovanje. Prišel je preverit, koliko v resnici štejejo izkušnje, ki jih je v zadnjih dveh desetletjih nabiral med gorami, puščavami, afriško savano, konji in odročnimi predeli sveta.

  

Odgovor je dobil z uvrstitvijo v svetovni finale prestižnega pustolovskega izziva, ki bo potekal v treh afriških državah.

Ožbe Šteblaj Defender Trophy dojema drugače

Toda njegov uspeh ni zgodba o premagovanju tekmecev. Je zgodba o mirni glavi, značaju, sodelovanju in sposobnosti sprejeti pravilno odločitev tudi takrat, ko se načrt poruši.

Šteblaj zase raje kot besedo osvajalec uporablja besedo raziskovalec. Narave namreč ne želi premagati, temveč jo razumeti. Pri tem želi ostati radoveden, odgovoren in odprt za ljudi, ki jih srečuje na poti.

Izkušnje od afriške savane do Patagonije

Njegove izkušnje segajo od dela z veterinarsko ekipo v južnoafriški savani do vzdržljivostne konjeniške dirke v Patagoniji. Med bolj nepričakovane epizode sodi tudi pripor na Madagaskarju.

Ko ni na poti, ga najdemo na ranču med konji, pri vodenju konjeniškega centra Poniji s Klanca, razvoju socialnega podjetja Inkluzivni park in delu na doktoratu s področja okoljskega managementa.

Priprave na svetovni finale Defender Trophy

Za našo revijo je spregovoril o pripravah na svetovni finale Defender Trophy, sodobnem raziskovanju, vodenju pod pritiskom in spoštovanju narave. Govoril je tudi o želji, da bi ga njegove poti nekoč pripeljale do življenja in vodenja zasebnega safarija v afriški divjini.

DAVID: Na evropskih kvalifikacijah za Defender Trophy ste si priborili mesto med svetovno elito. Kateri trenutek je bil za vas odločilen, ko ste začutili, da lahko uspete?

OŽBE ŠTEBLAJ: Če sem iskren, takšnega trenutka pravzaprav ni bilo. Nikoli nisem prišel na kvalifikacije z mislijo, da moram premagati druge. Prišel sem preverit, ali vse izkušnje, ki sem jih nabiral zadnjih dvajset let po gorah, puščavah, afriški savani in odročnih koncih sveta, res nekaj pomenijo.

Vedno me je bolj kot cilj zanimal proces – kako razmišljam, ko stvari ne gredo po načrtu, kako sprejemam odločitve, ko sem utrujen, in kako se odzovem, ko ni nikogar, ki bi mi povedal, kaj storiti. Prav to sem našel tudi na Defender Trophy. Tekmovanje je bilo v resnici le skupek situacij, ki so od nas zahtevale mirno glavo, sodelovanje in sposobnost prilagajanja.

Morda sem prvič zares začutil, da lahko posežem po visokem rezultatu, šele proti koncu kvalifikacij. Vsak izziv sem želel rešiti čim bolje, ne zato, da bi premagal nekoga drugega, ampak zato, ker me je iskreno zanimalo, česa sem sposoben v danih situacijah. Izkazalo se je, da mi je šlo kar dobro. :)

DAVID: Kaj vas je sploh spodbudilo, da ste se prijavili na Defender Trophy? Je bila to želja po tekmovanju ali predvsem po novi pustolovščini?

OŽBE ŠTEBLAJ: Če bi šlo zgolj za tekmovanje, se verjetno sploh ne bi prijavil. Tekmovanj je veliko. Defender Trophy pa predstavlja nekaj precej redkejšega – priložnost, da se znajdeš v okolju, kjer odločajo značaj, presoja in sposobnost sodelovanja, ne zgolj hitrost ali fizična pripravljenost.

Kot otrok sem z navdušenjem spremljal dokumentarce o raziskovalcih, ki so se z Land Roverji odpravljali v najbolj odmaknjene dele Afrike. Vedno me je fasciniralo, da cilj teh odprav ni bil osvojiti naravo, temveč jo razumeti. Domov niso prinašali medalj, ampak nova spoznanja, zemljevide, zgodbe in boljše razumevanje sveta.

Defender Trophy sem zato razumel kot nadaljevanje poti, po kateri hodim že vrsto let. Ne kot cilj, ampak kot priložnost, da ponovno stopim v okolje, kjer radovednost šteje več kot ego, kjer je ekipa pomembnejša od posameznika in kjer je največja nagrada občutek, da si se domov vrnil bogatejši za novo izkušnjo, novo znanje in morda tudi nekoliko drugačen človek.

DAVID: Defender Trophy od tekmovalcev zahteva precej več kot le fizično pripravljenost. Katere osebnostne lastnosti so po vašem mnenju odločile o tem dosedanjem uspehu?

OŽBE ŠTEBLAJ: Dolgo sem mislil, da o dobrih odpravah in zahtevnih tekmovanjih odločajo predvsem telesna pripravljenost in izkušnje. Danes mislim drugače. Najpomembnejša sposobnost je ohraniti mirno glavo.

Narava, kjer preživim ogromno časa, je pri tem zelo iskren učitelj. Ne zanima je, koliko si treniral, kakšen naziv imaš ali koliko držav si obiskal. Ko se vreme obrne, ko se pokvari vozilo ali ko se ekipa znajde pred težko odločitvijo, šteje predvsem to, koliko energije si pripravljen nameniti iskanju rešitve namesto iskanju krivca.

Mislim, da sem se tega naučil skozi leta potovanj in raziskovanja. Na odpravi skoraj nikoli ne gre vse po načrtu. Ko sprejmeš, da so težave del poti in ne izjema, jih začneš doživljati drugače. Ne kot oviro, ampak kot nalogo, ki jo je treba rešiti.

Pomembna se mi zdi tudi radovednost. Še vedno me zanima več vprašanj kot odgovorov. Ravno zato se vedno znova odpravljam v kraje, kjer se lahko učim od narave, ljudi in ekip, s katerimi delim pot.

Na koncu pa mislim, da voditelj ni tisti, ki vedno ve največ. Dober voditelj je tisti, ob katerem ekipa tudi v zahtevnih razmerah ostane mirna. Če so mi evropske kvalifikacije kaj potrdile, je bilo to prav to – da največkrat ne zmaga najmočnejši posameznik, ampak ekipa, ki zna tudi pod pritiskom ostati zbrana in zaupati drug drugemu.

DAVID: Kaj ste med evropskimi kvalifikacijami izvedeli o sebi, česar prej niste vedeli?

OŽBE ŠTEBLAJ: Pokazale so mi, da so vse izkušnje, ki sem jih skozi leta nabiral na povsem različnih koncih sveta, med seboj veliko bolj povezane, kot sem se zavedal.

Dolgo sem vsako odpravo dojemal kot svojo zgodbo. Namibija je bila Namibija. Patagonija je bila Patagonija. Madagaskar nekaj tretjega in tako naprej. Na Defender Trophy pa sem prvič začutil, da se vse te izkušnje združijo v en način razmišljanja. Da mirnost pod pritiskom, sposobnost opazovanja, prilagajanja in sodelovanja niso veščine posamezne odprave, ampak način, kako pristopam k življenju.

Morda je bilo največje spoznanje prav to, da največ samozavesti ne dajejo uspehi. Daje jo zaupanje v proces. Zavedanje, da tudi če se načrt poruši, znaš ostati miren, razmišljati in narediti naslednji pravi korak.

DAVID: Vas je uspeh presenetil ali ste si že pred začetkom poti postavili cilj, da se uvrstite na svetovni finale?

OŽBE ŠTEBLAJ: Bil bi neiskren, če bi rekel, da o svetovnem finalu nisem razmišljal. Na evropske kvalifikacije nisem prišel z željo, da bi bil zgolj udeleženec. Verjel sem, da imam dovolj izkušenj, da se lahko enakovredno kosam z najboljšimi. Če tega ne bi verjel, se verjetno sploh ne bi prijavil.

A ko se je tekmovanje začelo, je cilj zelo hitro izginil. Ostal je le naslednji izziv. Naslednja odločitev. Naslednja naloga. Na odpravi ali tekmovanju namreč ne moreš razmišljati o cilju, če želiš biti zares zbran. Tja prideš tako, da vedno znova narediš naslednji pravi korak.

Ko je bilo tekmovanje končano, me rezultat ni presenetil toliko kot občutek, da sem v takšnem okolju popolnoma doma. In mislim, da je bil to najlepši občutek celotnih evropskih kvalifikacij.

DAVID: Defender je že desetletja simbol raziskovanja najbolj odročnih krajev sveta. Kaj vam osebno pomeni ta dediščina?

OŽBE ŠTEBLAJ: Mislim, da se je danes nekoliko izgubilo razumevanje besede raziskovanje. Dolga desetletja so ljudje odhajali v najbolj odmaknjene dele sveta zato, da bi domov prinesli novo znanje. Danes pogosto potujemo predvsem zato, da domov prinesemo fotografijo. Sam še vedno verjamem v tisto prvo.

Prav zato mi Defender pomeni veliko več kot zgolj zmogljivo terensko vozilo. Predstavlja tradicijo ljudi, ki so si upali zapustiti znano, ne zato, da bi osvajali naravo, temveč da bi jo bolje razumeli. Vedno so me navduševale odprave, ki so združevale raziskovanje, znanost in spoštovanje do okolja. Morda tudi zato, ker se sam že vrsto let gibljem med tema dvema svetovoma – med pustolovščino in raziskovanjem narave.

Ko potujem, me najbolj zanimajo načini sobivanja ljudi z naravo in ekosistemi, ki jih srečujem na poti. Če se domov vrnem z več vprašanji kot odgovori, vem, da je bilo potovanje uspešno. Mislim, da prav v tem še danes živi pravi duh Defenderja – ne v tem, kako daleč prideš, ampak koliko sveta si na poti zares pripravljen razumeti.

DAVID: Se tudi sami vidite kot sodoben raziskovalec oziroma osvajalec življenja, ki ga žene radovednost in želja po odkrivanju neznanega?

OŽBE ŠTEBLAJ: Beseda osvajalec mi nikoli ni bila zares blizu. Narave po mojem mnenju ni mogoče osvojiti. Vsaka odprava te prej ali slej spomni, kako majhen si v primerjavi z gorami, puščavo ali oceanom. Prav zato imam veliko raje besedo raziskovalec.

Radovednost je verjetno moja najmočnejša gonilna sila. Ne žene me želja po tem, da bi bil prvi ali da bi zbiral čim bolj spektakularne zgodbe. Žene me želja razumeti svet nekoliko bolje, kot sem ga razumel včeraj. Vsaka odprava je zame priložnost za učenje. Včasih o naravi, včasih o ljudeh, pogosto pa tudi o sebi.

Mislim, da raziskovanje ni povezano le z oddaljenimi kraji. Je predvsem način razmišljanja. Pripravljenost, da ostaneš odprt, da dvomiš o svojih prepričanjih in da se nikoli ne nehaš učiti.

Če me zato kdo imenuje sodoben raziskovalec, to sprejmem z veseljem. 😊

DAVID: Katera pustolovščina vas je doslej najbolj zaznamovala in zakaj?

OŽBE ŠTEBLAJ: Težko bi izbral samo eno, ker me je vsaka odprava naučila nekaj drugega. Če pa pomislim na izkušnjo, ki me je najbolj oblikovala kot človeka, bi verjetno izbral delo z veterinarsko ekipo v Južni Afriki. Tam sem prvič zares občutil, kako tanka je meja med pustolovščino in odgovornostjo. Na konju smo skozi afriško savano sledili uspavanim divjim živalim, da bi jim veterinarji lahko zagotovili oskrbo, odvzeli vzorce in jih preselili v nova okolja. V takšnih trenutkih ni prostora za ego ali nepremišljene odločitve. Vsaka poteza vpliva na dobrobit živali, varnost ekipe in uspeh celotne akcije.

Tisto, kar sem odnesel iz Afrike, ni bil občutek, da sem doživel nekaj ekstremnega. Bil je občutek, da lahko raziskovanje služi nečemu večjemu, da lahko pustolovščina prispeva k ohranjanju narave in novemu znanju.

DAVID: Vas bolj privlačijo kraji, kamor večina ljudi nikoli ne zaide, ali tudi sami radi odkrivate manj znane poti?

OŽBE ŠTEBLAJ: Nikoli nisem potoval zato, ker bi želel priti tja, kjer ni drugih ljudi. Bolj me privlačijo kraji, kjer ima narava še vedno glavno besedo in kjer življenje poteka po ritmu, ki ga ne narekujejo urniki ali družbena omrežja. V takšnih okoljih se stvari hitro postavijo na svoje mesto. Ni veliko prostora za pretvarjanje. Odločitve imajo posledice, ljudje si med seboj bolj zaupajo, narava pa te zelo hitro spomni, da si le njen gost. Prav to me vedno znova vleče v divjino.

DAVID: Katera destinacija na svetu je še na vašem seznamu želja in predstavlja pravi izziv?

OŽBE ŠTEBLAJ: Z leti sem ugotovil, da me vedno manj privlačijo konkretne destinacije in vedno bolj način potovanja. Če bi moral danes izbrati eno odpravo, bi si želel več tednov preživeti v enem izmed res odročnih delov Afrike.

Afrika me že dolgo navdušuje. Je celina, kjer ima narava še vedno moč oblikovati vsakdan ljudi, kjer se tradicija in sodobni svet ves čas prepletata in kjer nikoli nimaš občutka, da si videl ali razumel vse. Vsakič, ko se vrnem tja, odidem z več vprašanji kot odgovori.

Najlepše odprave so zame vedno tiste, ki pustijo prostor nepredvidljivosti. Kjer pot ni povsem začrtana, kjer moraš sam iskati pravo smer in kjer se najboljše zgodbe zgodijo ravno zato, ker niso bile načrtovane.

DAVID: Kako pomembna sta pri takšnih izzivih mirna glava in sposobnost odločanja pod pritiskom?

OŽBE ŠTEBLAJ: Na svojih potovanjih sem se večkrat znašel v okoliščinah, kjer panika ni bila možnost. Ko se znajdeš sredi puščave s pokvarjenim vozilom, pod goro v snežnem neurju ali na drugem koncu sveta v priporu, zelo hitro ugotoviš, da panika ne reši niti ene same težave. Le porablja energijo, ki jo potrebuješ za iskanje rešitev.

Mirnosti se po mojem mnenju ne naučiš čez noč. Gradi se skozi izkušnje, nekaj pa je verjetno tudi del človekovega značaja. To se je najbolj pokazalo na Madagaskarju, kjer sem bil po prometni nesreči, v kateri bi se lahko vse skupaj končalo precej drugače, popolnoma po krivem pridržan in pozneje pristal na sodišču. Razmere so bile kaotične, pravila pa pogosto precej nejasna. V desetih dneh mi je uspelo zgraditi mrežo lokalnih ljudi, ki so mi pomagali razumeti sistem, poiskati prave rešitve in se skupaj s sopotnikom varno vrniti domov. Še danes se spomnim, da so mi govorili, da sem bil v tistih trenutkih mirnejši kot oni sami, čeprav sem jaz sedel na zatožni klopi.

Takšne izkušnje te naučijo, da je v kriznih trenutkih največja prednost sposobnost ostati zbran. Ko se umiri glava, se skoraj vedno začnejo pojavljati tudi rešitve.

DAVID: Defender Trophy ni le preizkus telesa, ampak tudi značaja. Kaj je po vašem mnenju najtežje ohraniti v ekstremnih razmerah?

OŽBE ŠTEBLAJ: Mislim, da je v ekstremnih razmerah najtežje ohraniti svojo presojo in vrednote. Ko si utrujen, pod časovnim pritiskom ali ko stvari ne gredo po načrtu, je zelo enostavno sprejeti odločitev, ki je morda dobra zate, ni pa dobra za ekipo ali širšo sliko.

Prav v takšnih trenutkih se po mojem pokaže značaj človeka. Ne takrat, ko gre vse gladko, ampak ko moraš izbirati med hitrejšo in pravilnejšo odločitvijo.

To me je naučila tudi nedavna 400-kilometrska vzdržljivostna konjeniška dirka v Patagoniji. Do zadnjega dne sem se boril za zmago, vendar sem moral sprejeti dejstvo, da moj konj preprosto ni več zmogel tempa. Lahko bi tvegal njegovo zdravje zaradi boljšega rezultata, a to bi bilo v nasprotju z vsem, v kar verjamem. Tekmovanja se končajo. Odgovornost ostane. Dirko sem zaključil na četrtem mestu. Zmage nisem odnesel domov, sem pa odnesel nekaj pomembnejšega – mirno vest, da sem sprejel odločitev, s katero bi ravnal enako tudi danes. Mislim, da je prav sposobnost sprejeti takšno odločitev največji preizkus značaja.

DAVID: Kako pomembno vlogo pri uspehu igrata ekipa in medsebojno zaupanje?

OŽBE ŠTEBLAJ: Po mojem uspešne ekipe ne nastanejo zato, ker se vsi vedno strinjajo. Ravno nasprotno. Najboljše ekipe znajo različna mnenja spremeniti v rešitev.

Na evropskih kvalifikacijah Defender Trophy smo pri enem izmed izzivov hitro ugotovili, da ima vsak svojo predstavo o tem, kako bi se ga morali lotiti. Razprava je postajala vedno daljša, čas pa je tekel. Namesto da bi poskušal prepričati vse okoli sebe, sem se odločil, da svojo idejo preprosto preizkusim. V tišini sem začel reševati nalogo. Ko so drugi videli, da pristop deluje, smo se brez odvečnega usklajevanja hitro poenotili in izziv zelo uspešno zaključili.

Ta trenutek mi je ostal v spominu, ker je lepo pokazal, kaj zame pomeni vodenje. Vodja ni tisti, ki govori največ ali ima zadnjo besedo. Vodja je tisti, ki zna v pravem trenutku prevzeti odgovornost, pokazati smer in s svojim zgledom ustvariti zaupanje.

DAVID: Vas sodobna tehnologija pri raziskovanju sveta navdušuje ali menite, da mora pustolovščina še vedno ohraniti nekaj nepredvidljivosti?

OŽBE ŠTEBLAJ: Tehnologijo vidim kot odlično orodje, nikoli pa kot nadomestek za izkušnje ali presojo. Omogoča nam, da se na pustolovščine podajamo odgovorneje in varneje, kar se mi zdi velik napredek.

Hkrati pa mislim, da tehnologija ne more in ne sme odstraniti bistva pustolovščine. Neznano ni nekaj, česar bi se želel znebiti. Ravno nepredvidljivost je tista, ki od človeka zahteva prilagajanje, opazovanje in razmišljanje. To sem lepo občutil tudi na dirki v Patagoniji. Organizatorji so nam dali le kontrolne točke, pot med njimi pa smo morali poiskati sami s pomočjo GPS-a. Tehnologija nam je pokazala, kje je cilj, ni pa nam povedala, katera pot je najboljša. To odločitev smo morali sprejeti sami – ob upoštevanju terena, vremena in predvsem zmogljivosti naših konj.

Mislim, da je prav v tem prihodnost kakovostnih pustolovščin. Ne v tem, da tehnologija razmišlja namesto nas, ampak da nam omogoča sprejemati še boljše odločitve.

DAVID: Kaj za vas pomeni luksuz po dnevu, preživetem v naravi – vroč tuš, dobra večerja ali preprosto občutek, da ste premaknili svoje meje? Morda kaj povsem drugega?

OŽBE ŠTEBLAJ: Po dolgem dnevu v naravi je moj največji luksuz presenetljivo preprost. Večerja, ki se počasi pripravlja na ognju, medtem ko sonce zahaja za obzorje. Pred tem pa skok v mrzlo jezero ali bližnji potok, ki spere prah, utrujenost in misli celega dne. Takšni trenutki imajo zame veliko večjo vrednost kot kateri koli hotel.

Prav na potovanjih sem spoznal, kako malo človek v resnici potrebuje, da je srečen. Topel obrok, dobra družba, zvezdnato nebo in občutek, da si si vse to prislužil z lastnim trudom. Mislim, da je prav to največji luksuz, ki mi ga dajejo odprave – ne pobeg od sveta, ampak priložnost, da se za nekaj dni vrnem k njegovim najbolj preprostim oblikam.

DAVID: Če bi lahko izbrali eno ekspedicijo kjer koli na svetu z Defenderjem, kam bi se odpravili in zakaj?

OŽBE ŠTEBLAJ: Če bi moral izbrati samo eno odpravo, bi se brez razmišljanja vrnil v Afriko. Ne na eno samo destinacijo, ampak na dolgo kopensko ekspedicijo skozi več držav, kjer bi bilo dovolj časa, da pot ne bi bila le premikanje od ene znamenitosti do druge. In prav zato se že tako veselim svetovnega finala Defender Trophy, ki bo potekal v treh afriških državah.

Z Defenderjem si ne predstavljam dirkanja od ene lokacije do druge. Predstavljam si potovanje, kjer je vozilo zgolj sredstvo, ki omogoča dostop do krajev, kjer se začnejo prave zgodbe. Ustaviti se sredi ničesar, zakuriti ogenj, večer preživeti pod zvezdami, zjutraj opazovati divje živali in se nato odpraviti naprej, ne da bi natančno vedel, kaj te čaka za naslednjim ovinkom.

DAVID: Kako pomembno je spoštovanje narave in lokalnih skupnosti pri raziskovanju najbolj oddaljenih krajev sveta?

OŽBE ŠTEBLAJ: Zame spoštovanje narave in ljudi ni nekaj, o čemer bi moral razmišljati. Je izhodišče vsake poti. Ko prideš v oddaljen kraj, si tam gost. In dober gost najprej opazuje, posluša in šele nato govori.

Mislim, da se je skozi zgodovino pogosto dogajalo, da so raziskovalci svet predvsem odkrivali zase. Danes imamo priložnost, da ga raziskujemo drugače – z veliko več spoštovanja do okolja, živali in ljudi, ki tam živijo. Prav oni pogosto poznajo naravo bolje kot kateri koli zemljevid ali satelitski posnetek.

Na svojih potovanjih sem se naučil, da največ znanja skoraj nikoli ne dobiš iz vodnikov ali knjig, ampak v pogovoru z lokalnimi ljudmi. Če jim pristopiš s spoštovanjem in iskrenim zanimanjem, ti odprejo vrata v svet, ki ga kot obiskovalec sicer nikoli ne bi spoznal.

Enako velja za naravo. Mislim, da raziskovanje nikoli ne bi smelo pomeniti puščanja sledi za seboj. Najlepši občutek imam takrat, ko kraj zapustim z občutkom, da sem odnesel bogatejšo izkušnjo, naravi pa vrnil enako spoštovanje, kot mi ga je ponudila ona.

DAVID: Kaj bi svetovali ljudem, ki sanjajo o večjih življenjskih pustolovščinah, pa jih pogosto ustavi strah pred neznanim?

OŽBE ŠTEBLAJ: Mislim, da je največja napaka, če čakamo na trenutek, ko nas ne bo več strah. Tak trenutek po mojem ne obstaja. Strah ni znak, da nečesa ne bi smeli storiti. Pogosto je le znak, da stopamo iz poznanega v nekaj novega.

Mislim, da ljudi pogosto ne ustavi neznano, ampak občutek, da morajo biti popolnoma pripravljeni. Sam sem skozi leta spoznal, da popolna pripravljenost ne obstaja. Obstajajo pa dobra priprava, odprta glava in pripravljenost, da se učiš tudi takrat, ko stvari ne gredo po načrtu.

Če bi moral dati en sam nasvet, bi bil zelo preprost: ne čakajte na popoln trenutek. Začnite tam, kjer ste, s tem, kar imate. Svet bo vedno nekoliko večji, kot si ga predstavljate doma. In prav v tem je njegova največja lepota.

DAVID: Po svetovnem finalu Defender Trophy – kateri osebni ali profesionalni izziv bi vas še lahko navdušil?

OŽBE ŠTEBLAJ: Iskreno povedano, ne razmišljam veliko o tem, kateri bo moj naslednji izziv. Veliko bolj me zanima, kaj bom naredil z izkušnjami, ki jih prinesem domov.

Vsako potovanje me nauči nekaj novega. Vedno se vrnem z novimi idejami, drugačnim pogledom na svet, naravo, ljudi in vodenje. Največji izziv je zato te izkušnje prenesti v svoje vsakdanje življenje – v delo s konji, razvoj socialnega podjetja, naravovarstvene projekte, doktorat in delo z ljudmi.

Seveda me še vedno vlečejo oddaljeni kraji in odprave, kjer je več vprašanj kot odgovorov. Verjamem pa, da mora imeti vsaka odprava smisel tudi po tem, ko se konča. Če te naredi boljšega človeka, boljšega vodjo ali ti pomaga bolje razumeti svet, potem je dosegla svoj pravi namen.

Če bi moral izbrati svoj naslednji izziv, bi si želel, da bi znal vse, kar sem se naučil na svojih poteh, še bolje povezati z delom doma. Mislim, da je največja vrednost raziskovanja prav v tem, da se ne konča na letališču, ampak živi naprej v odločitvah, ki jih sprejemamo vsak dan.

Imam pa eno tiho željo: da bi mi vse te izkušnje nekoč odprle vrata do vodenja zasebnega safarija, kar bi mi omogočilo več let ustvarjati, raziskovati in živeti v afriški divjini. Mislim, da bi bil to naraven naslednji korak vsega, kar sem gradil do danes.

DAVID: Če bi morali v enem stavku opisati, kaj pomeni živeti v duhu Defenderja, kako bi se glasil vaš osebni življenjski moto?

OŽBE ŠTEBLAJ: Potuj pripravljen, spoštuj naravo, zaupaj ljudem in ostani radoveden. Najlepše zgodbe se skoraj nikoli ne zgodijo po načrtu.

DAVID: Vaša ljubezen do narave se izraža tudi v delu s konji. Kje vas lahko najdemo, ko niste udeleženec tekmovanj, kot je Defender Trophy?

OŽBE ŠTEBLAJ: Večina ljudi me pozna po odpravah, tekmovanjih ali potovanjih – po razburljivih zgodbah. V resnici pa največ časa preživim doma, na ranču med konji. Na Vrhniki vodim konjeniški center Poniji s Klanca, kjer narava ni kulisa, ampak del vsakdana. Konji so izjemni učitelji. Ne zanima jih, kaj si dosegel ali koliko držav si obiskal. Od tebe zahtevajo mirnost, doslednost in spoštovanje. Mislim, da so me prav oni veliko naučili tudi o vodenju ljudi.

Veliko časa posvečam tudi razvoju socialnega podjetja Inkluzivni park, kjer mladim približujemo naravo, raziskovanje, samostojnost in odgovoren odnos do ljudi ter okolja. Ko pade noč in se delo na prostem konča, se posvetim doktoratu s področja okoljskega managementa. Tudi doma raziskujem – le da namesto zemljevidov iščem nove načine, kako povezati naravo, ljudi in trajnostne ideje.

Ko pa imam nekaj prostih dni, me prijatelji redko vprašajo, kako sem. Običajno me vprašajo: »Kje si?« Na odgovor pa morajo pogosto počakati nekaj dni, ker sem nekje, kjer ni telefonskega signala, kjer se večeri končajo ob ognju in kjer se – če imaš malo sreče – rodi še ena zgodba, vredna pripovedovanja.