Slikarji, kiparji, fotografi, digitalni, vizualni in multimedijski umetniki iz sedmih držav regije so vabljeni, da se prijavijo na umetniški natečaj in sodelujejo v razstavi z naslovom »Kar traja, se je začelo v domišljiji«, ki jo organizira regionalna pravna praksa Karanović & Partners. Tema natečaja je interpretacija procesa, ki vodi do preživetja, kjer trajnost izhaja iz odločitev, discipline, predanosti, pa tudi intuicije in vere. Študenti umetniških akademij in drugi umetniki iz Srbije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Črne gore, Severne Makedonije, Slovenije in Albanije do 35. leta starosti imajo priložnost začeti ustvarjalni dialog o vlogi domišljije pri ustvarjanju trajnih vrednot.

Tri najuspešnejša dela bodo nagrajena z denarnimi nagradami – 2000 evrov za prvo, 1500 evrov za drugo in 1000 evrov za tretje mesto. Umetniki lahko svoja dela prijavijo do 23. julija 2025 prek elektronske pošte artcompetition@karanovicpartners.com.

Kristina Armuš, umetnostna zgodovinarka in predsednica komisije, je poudarila, da ne iščejo del, ki nas spominjajo na varnost in preverjene vizualne rešitve, temveč prikazujejo resnico – tisto notranjo, edinstveno, ranljivo in pogosto neizrečeno. »Zanimajo nas dela, ki razmišljajo o ideji kot osnovi za gibanje in delovanje, o domišljiji kot osnovi prihodnosti. Ni pomembno le, kako bo delo, ki ga umetniki pošljejo na natečaj, videti, ampak kaj nosi: kakšno potrebo, kakšno dilemo, kakšen impulz. V času, ko se vse meri s hitrostjo in vidnostjo, želimo nagraditi tisto, kar traja, ker izhaja iz globokega, osebnega prostora pristnega izražanja«, je dodala Armuševa.

Strokovna žirija, ki jo sestavljajo Svetlana Ninković, priznana srbska abstraktna umetnica, Rastko Petaković, Senior partner v odvetniški pisarni Karanović & Partners, in Kristina Armuš kot predsednica žirije, bodo izbrali zmagovalce natečaja. Hkrati bo 15 najboljših del predstavljenih na razstavi v beograjski galeriji N.EON 25. in 26. septembra 2025, s katero odvetniška pisarna Karanović & Partners obeležuje svojo 30. obletnico.

»V času vrtoglave revolucije kreativnih tehnologij, zlasti novih orodij umetne inteligence, tvegamo, da pozabimo, da so človeška čustva bistvo, proces in produkt umetniškega izražanja. Kljub vsem izzivom tehnologije globoko verjamemo v humanizem. Verjamemo v moč mladih umetnikov, da oblikujejo svet in premikajo meje človeškega izražanja danes, še bolj kot prej«, je dejal Rastko Petaković, Senior  partner v odvetniški pisarni Karanović & Partners.

Dela lahko umetniki oddajo v različnih formatih – od slikarstva, kiparstva, fotografije in instalacij do digitalne umetnosti, video del in multimedijskih oblik. Dela so lahko dokončane umetniške enote ali predlogi za produkcijo, v tradicionalnih ali sodobnih medijih.

»Temu pravim trenutek pred stvarjenjem. Vse še obstaja le kot možnost. Kaos pred obliko, trenutek, ko gonilna sila postane misel in nevidno začne dobivati ​​obliko. Mladi umetniki imajo danes kljub številnim izzivom moč preoblikovati, premikati in obnavljati svet. Zato jih vabim, da ustvarjajo iz nuje in vere v lastno vizijo«, je dejala umetnica Svetlana Ninković, članica strokovne žirije.

Za sodelovanje v natečaju je treba poslati prijavo, ki vsebuje osebne podatke (ime in priimek, datum rojstva, država prebivališča), podatke o delu (naslov, tehnika, dimenzije, leto nastanka), kratko razlago dela (300–400 besed) v angleškem jeziku in vizualno predstavitev (fotografija, skica ali digitalni prikaz). Za dokumente, večje od 5 MB, uporabite storitev WeTransfer.

The post KAR TRAJA, SE JE ZAČELO V DOMIŠLJIJI first appeared on David Magazine.

“Kot skupina BMW v Avstriji vidimo svojo odgovornost v spodbujanju umetnosti in kulture. Dogodek (R)EVOLUTION OF ART je del naše zaveze, da zagotovimo ustvarjalne impulze in navdihnemo dialog med umetniki, njihovimi umetniškimi deli in občinstvom.” Verjamemo, da sta inovativnost in ustvarjalnost neločljivo povezani – tako kot pri razvoju naših avtomobilov. Umetnost nagovarja čustva – tako kot BMW. Trenutek, v katerem vozilo sproži navdušenje, občudovanje ali čudenje, je primerljiv z doživetjem impresivnega umetniškega dela. Oblikovalci in inženirji si prizadevajo ustvariti ne le funkcionalnost, temveč tudi čustveno vez – bodisi z ikoničnimi oblikami, nezgrešljivo izkušnjo vožnje ali s kombinacijo tehnologije in estetike,” je zaključil Reiter. Ker sem že nekajkrat imel priložnost uzreti umetniška vozila – prvič celo v Sloveniji pred Mestnim muzejem, nato na razstavah Warhola z njegovo najprepoznavnejšo edicijo, in nazadnje ob Lago di Comu z impresivno edicijo umetnice Julie Mehretu, s katero sva opravila intervju – je bilo povsem jasno, da sem si tudi v tako čudovitem okolju, kot je dunajski muzej MAK, želel biti znova presenečen. Komaj sem čakal, kakšna bo postavitev, vključitev vseh vozil in morda drobec edinstvenosti, ki se je vsekakor zgodil – tudi s prvokrat skupaj izpostavljenima voziloma prihodnosti. Pri BMW pravijo, da dizajn pospešuje spremembe – in še kako prav imajo. BMW Vision Neue Klasse X in BMW Vision Neue Klasse sta bila prvič skupaj predstavljena prav na dogodku na Dunaju. V sklopu dogodka je bil omogočen tudi vpogled v vozila vizije Neue Klasse. Z njimi BMW Group že letos uresničuje mobilnost prihodnosti. Dinamika vozila, pogon, baterijska tehnologija, koncept upravljanja in digitalizacija – vsak od teh vidikov je bil bistveno razvit za prihodnost in, tako kot pri oblikovanju, včasih celo preskoči eno generacijo. Z BMW Vision Neue Klasse BMW Group ponuja vpogled v to, kako bo videti naslednja generacija vozil osrednje znamke BMW. To vozilo predstavlja nov oblikovalski jezik znamke, ki se bo odražal tudi v številnih drugih modelih. Nov dizajn je jasen, eleganten in brezčasen. Nova, povsem električna arhitektura vozila odpira nove možnosti oblikovanja notranjosti. V BMW Vision Neue Klasse X so estetika, tehnologija in filozofija Neue Klasse prenesene v segment športnih terencev. Vozilo Vision ponuja vpogled v prihodnji model BMW iX3, ki bo v serijsko proizvodnjo vstopil že leta 2025 v tovarni v Debrecenu na Madžarskem.

ROJEN IZ STRASTI

Kratka zgodovina kolekcije umetniških avtomobilov BMW

14. junija 1975 je BMW 3.0 CSL, ki ga je oblikoval ameriški kipar Alexander Calder, zapeljal na stezo 24 ur Le Mansa. Projekt je bil prvotno mišljen kot enkratno sodelovanje med umetnikom in znamko BMW. Občinstvo je navijalo za pisani dirkalnik, otroci so se ga izjemno veselili. V skupini BMW so se zato odločili, da se mora to sodelovanje nadaljevati! Vse se je začelo s strastjo do umetnosti in motošporta francoskega dražitelja in dirkača Hervéja Poulaina. Leta 1975 je Poulain našel vizionarskega zaveznika v Jochenu Neerpaschu, ustanovitelju in vodji BMW Motorsport, za njegov načrt, da bi BMW, ki ga je zasnoval umetnik, predstavil na legendarni vzdržljivostni dirki Le Mans. Čeprav je prvi BMW Art Car odstopil od dirke po sedmih urah, je postal pravi ljubljenec množice in postavil temelje za zbirko, kot jo poznamo danes. Z več kot 100 projekti po vsem svetu je mednarodno kulturno financiranje skupine BMW že skoraj 50 let bistveni del njihovega korporativnega komuniciranja. Dolgoročna zaveza BMW Group se osredotoča na sodobno umetnost, glasbo in film ter oblikovanje. Poleg lastnih formatov, kot so BMW Art Cars in koncerti »Opera za vse«, podjetje podpira vodilne muzeje in umetniške sejme ter orkestre in operne hiše po vsem svetu. Predanost BMW Group kulturi vedno temelji na vzajemni radovednosti in spoštovanju. Kljub vsem svojim kulturnim zavezam je podjetju absolutna svoboda ustvarjalnega potenciala samoumevna – saj zagotavlja prelomna dela v umetnosti prav tako kot inovacije v komercialnem podjetju. Skupina BMW v Avstriji je vključena v različne kulturne projekte v Avstriji in je ohranila dolgoletno partnerstvo z umetniškim muzejem Albertina. Na področju sodobne umetnosti BMW v Avstriji spremlja glasbeni festival v Steyrju in Lido Sounds v Linzu.

POGOVOR S CHRISTIANE PYKA, tiskovno predstavnico BMW kulturnega udejstvovanja 

DAVID: Vprašanje, draga Christiane – kaj se je BMW naučil od vseh teh umetnikov in koliko njihovega znanja ste lahko vključili v svet oblikovanja, ga morda integrirali? V 50 letih ste namreč sodelovali s toliko različnimi umetniki, še posebej z ustvarjalci 20 izjemnih umetniških vozil.

CHRISTIANE PYKA: Mislim, da ni nobenega konkretnega oblikovalskega elementa, za katerega bi lahko rekli, da je neposredno navdihnjen z delom določenega umetnika XY. Vendar mi je zelo pri srcu zgodba, kako je Olafur Eliasson ob ustvarjanju svojega umetniškega avtomobila – mislim, da je poleg tega izdelal še kip – razvil tudi kratko knjigo, v kateri je zbral svoje misli o mobilnosti in vlogi avtomobilov v družbi. Zapisal je razmisleke o tem, kako se soočati z izzivi trajnosti, ob tem pa ohraniti človekovo temeljno željo po svobodi gibanja.

DAVID: Kot potujoča umetnost?

CHRISTIANE PYKA: Točno tako. Potujoča umetnost. Najhitreje potujoča umetnost.

DAVID: In ta knjiga – če imam prav…

CHRISTIANE PYKA: Da, ta knjiga… Adrian van Hooydonk, naš vodja celotnega oblikovanja pri BMW Group, je bil nad njo tako navdušen, da jo je uvrstil med obvezno čtivo za svojo oblikovalsko ekipo. Vsak član ekipe je imel svoj izvod knjige na mizi – da bi lahko sledil tem mislim o povezavi med mobilnostjo, oblikovanjem in umetnostjo ter premislil, kako jih vključiti v svoje delo. Mislim, da obstaja še veliko drugih primerov. Ne sodelujemo le z umetniki – naš angažma se razteza na mnoga področja. Izvedli smo na primer velik projekt z Rafaelom Lozano-Hemmerjem, umetnikom, ki ustvarja instalacije in veliko dela z algoritmi ter umetno inteligenco. Zelo se je poglobil v novi BMW i7 in njegov panoramski zaslon. Ena od njegovih instalacij temelji na senzorju, ki meri srčni utrip, in ustvarja vizualno gibanje v nebu žarnic. Podobno smo vgradili tudi v zadnji del i7, kjer se je srčni utrip prikazoval na panoramskem zaslonu. Bil je čudovit projekt. Lozano-Hemmer je bil presenečen nad tem, kako delujeta tehnologija in digitalizacija v i7, in prišlo je do zelo tesnega sodelovanja med njim in našo tehnično ekipo. Mislim, da so to tisti resnično posebni trenutki, ki jih najdemo v sodelovanju med oblikovanjem, inženiringom in umetniki. Zares lepo je. Brez »kratkih stikov«. Vedno znova me preseneti, kako dobro deluje. To počnemo z veseljem že več kot 50 let – ustvarjamo umetniške avtomobile in številna sodelovanja, ki jih je na letni ravni približno sto.

DAVID: Če prav razumem, boste letos imeli celoletno potujočo razstavo ob 50-letnici umetniškega praznovanja?

CHRISTIANE PYKA: Da, mislim, da bo šlo celo dlje. Turneja se bo raztezala vse do leta 2026 in bo zajela vseh pet celin. Imeli bomo različne dogodke in predstavitve vozil v Avstraliji, Afriki, Evropi in ZDA. Gre za zelo celosten, globalni projekt – tako za znamko kot za umetnike, ki z nami sodelujejo.

DAVID: Pred leti sem se imel priložnost udeležiti dogodka, kjer je Jeff Koons ustvarjal omejeno serijo vozil serije 8. Kako napreduje ta projekt?

CHRISTIANE PYKA: Mislim, da smo vedno odprti za takšna sodelovanja. Imamo 20 umetniških avtomobilov in le teh 20 lahko uradno imenujemo BMW Art Car. Poleg tega pa obstaja še veliko drugih projektov, ki jih je navdihnila ta kolekcija. Jeff Koons in njegova čudovita serija 8 Edition sta mi zelo všeč – to je resnično izjemen avtomobil, pravi pop-art avto. Vozilo je dostopno na trgu in lepo ga je videti v uporabi. Lahko bi rekla, da ustvarjamo številne “odcepitve” iz osnovne zbirke. Vzemimo na primer Cao Fei – razvila je način za digitalno notranjost določenih BMW modelov, kjer si lahko uporabnik izbere digitalno umetniško temo, in na zaslonu se prikaže delo Cao Fei. Bila je prva umetnica, ki je v kolekcijo vnesla element digitalizacije, kar lepo zaokroža celoto. Esther Mahlangu je pred leti ročno poslikala notranjost BMW serije 7. Vedno iščemo nove poti – kaj je naslednje, kaj lahko naredimo, tako z obstoječimi umetniki iz zbirke kot z drugimi ustvarjalnimi umi, ki so tam zunaj. Samo lani na sejmu Frieze v Seulu smo sodelovali z dvema izjemnima umetnikoma, Alvarom Barringtonom in Heinemannom, ki sta ustvarila sedem unikatnih miniaturnih modelov BMW i7, ki so jih prodajali na sejmu. Mislim, da vedno znova iščemo načine, kako razvijati in širiti kolekcijo BMW Art Car, hkrati pa predstaviti novosti in napredovati – kot podjetje in kot skupnost.

DAVID: In hkrati prisluhniti mladim umetniškim glasovom.

CHRISTIANE PYKA: Seveda. Program BMW Art Club je sicer osredotočen na velika imena – žirija mora izbrati umetnika, ki je v svoji karieri že dosegel velik uspeh. A poleg tega vodimo tudi številne druge projekte, pri katerih si res prizadevamo podpirati umetniške talente, ki so še neuveljavljeni – preprosto tam zunaj, čakajoč na priložnost.

DAVID: Kar zadeva zasebne umetniške galerije – ali projekt, ki ste ga imeli v preteklosti, še vedno poteka? Vem, da je BMW kot skupina močno podpiral zasebne umetniške galerije in projekte, povezane z njimi. Se to sodelovanje še nadaljuje? Če se ne motim, pripravljate tudi posebno knjigo?

CHRISTIANE PYKA: Da, knjigo še vedno imamo – gre za zbirko številnih zasebnih umetniških zbirk z vsega sveta. Pravkar imamo že sedmo izdajo BMW Art Guide, v kateri je predstavljenih več kot 300 zbirk, ki so javno dostopne. Trenutno že delamo na naslednji izdaji. Projekt se nadaljuje in lahko ste navdušeni nad tem, kar prihaja. Počakajte na prihodnost – obeta se nekaj posebnega.

DAVID: Najlepša hvala za zdaj in seveda iskrene čestitke za čudovito predstavitev ikoničnih vozil Art Car tukaj v dunajskem muzeju MAK. Postavitev in interpretacija sta res izjemni.

CHRISTIANE PYKA: Hvala lepa, res sem uživala.

POGOVOR S SEBASTIANOM KORESOM, vodjo notranjega interierja vozila Neue Klasse

DAVID: Kar se tiče materialov v notranjosti avtomobila – kaj vam je bilo najtežje izdelati? Danes je verjetno kar izziv najti prave materiale, razviti nove, uporabiti inovativne tehnike … Mi lahko poveste kaj več o tem? Morda celo, kateri del notranjosti je imel najdaljši proizvodni čas?

SEBASTIAN KROES: Uh, kar zahtevno vprašanje. Ko govorimo o materialih, ne govorimo le o njih sami, ampak tudi o njihovih lastnostih. Pomembna je trajnost, občutek ob dotiku, vizualna podoba – pa tudi, kje v notranjosti jih najbolje uporabimo. V naslednjem koraku razmišljamo tudi o razporeditvi teh materialov. Morda bom kar nekoliko preoblikoval svoj odgovor – trudimo se predvsem zmanjšati količino materialov v notranjosti. Z zmanjšanjem števila sestavnih delov in prekinitev ustvarjamo veliko bolj trajnostno in vizualno čisto okolje. Nič več prekomerne uporabe, kot smo jo bili vajeni nekoč – to preprosto postaja stvar preteklosti.

DAVID: Kaj pa kakšen popolnoma nov material? Obstaja kaj, na kar ste še posebej ponosni, kar morda predstavlja čisto novo vizijo za avtomobilske notranjosti?

SEBASTIAN KROES: S tem vprašanjem greste naravnost v bistvo. Pa je težko odgovoriti, ker pri tem ne gre toliko za en sam izstopajoč material, kot za iskanje pravega ravnovesja. Naš fokus je usmerjen v celostno izkušnjo – povezanost tradicije, ergonomije, estetike in tehnologije. To je verjetno največji izziv pri oblikovanju notranjosti in zunanjosti vozila: obstaja ogromno dejavnikov – od zakonskih zahtev do trajnostnih standardov, uporabniškega vmesnika, ergonomije – in vsi morajo biti v ravnovesju. Če kateremu daš preveč poudarka, izgubiš ravnotežje. Ključno je najti popolno sinergijo med vsemi elementi. Serijska proizvodnja se bo začela v Debrecenu. Prvi serijski avtomobil bo nared septembra, nato pa ga bomo predstavili na IAA. Tega se zelo veselimo – in smo res ponosni na to.

DAVID: Absolutno – glede na to, kar smo danes videli, imate vso pravico do tega.

SEBASTIAN KROES: Ja, točno tako. Ne obljubljamo preveč – in prav zato komaj čakamo, da to doživi tudi širša javnost.

DAVID: Zdi se, kot da ste s tem avtomobilom kar preskočili eno generacijo. V enem od intervjujev z Adrianom van Hooydonkom sem prebral nekaj podobnega. Kako težko je bilo to uresničiti? Gre za res velik korak naprej – tudi v smislu digitalizacije notranjosti, z glavnim zaslonom v središču kabine.

SEBASTIAN KROES: Pravzaprav smo se zgledovali po duhu izvirne Neue Klasse iz 60. let – tudi takrat je šlo za vizionarski pristop, poln strasti in poguma, da naredi nekaj povsem drugačnega od prejšnjih generacij. Ta miselnost nas je navdihnila in jo zdaj prenašamo v vsakodnevno delo pri BMW. Tako smo tudi danes zasnovali novo Neue Klasse. Vsi v ekipi so bili navdušeni in dovolj pogumni, da smo skupaj naredili ta drzen korak – skoraj kot da smo preskočili eno generacijo. Vizualno je rezultat osupljiv, a hkrati se jasno kaže prednost novih tehnologij. Ves čas pa delamo tako, da ostajamo zvesti miselnosti BMW – usmerjenosti k vozniku. Postajamo skoraj neke vrste kustosi – ustvarjamo prostore, ki niso več zgolj avtomobili, temveč razstavni prostori idej. Uspelo nam je, da smo temeljna prepričanja, ki izhajajo iz bogate dediščine znamke, ponovno interpretirali skozi sodobne tehnologije in z njimi še okrepili naše ključne vrednote.

DAVID: Odlično povedano – res mi je všeč ta misel. Naslednje vprašanje: tekstilni materiali in barvna shema notranjosti. Odločili ste se za precej nenavadne barve – zelo drugačne od tega, kar smo vajeni v avtomobilski industriji. To je precej pogumno, mar ne?

SEBASTIAN KROES: Verjamemo, da notranjost avtomobila ne sme biti le funkcionalen prostor. To mora biti prostor, kjer se človek počuti kot doma. Zato nas privlači topel, prijazen in človeški ambient. Avto je danes več kot le prevozno sredstvo – je bivalni prostor, zato je udobje ključno. Obožujemo materiale z različnimi strukturami – mehke, s teksturo, morda z rahlimi izboklinami … Začeli smo tudi s projekti, ki se poglabljajo v to izkušnjo. Če izbereš nov raziskovalni projekt, je pomembno, da imaš jasno osrednjo izkušnjo, ki ti nekaj pomeni. Osredotočeni smo na plasti – tako v fizičnem kot vsebinskem smislu. Nekateri projekti so bolj površinski, bolj idejni ali konceptualni. Mi pa iščemo globino. Pomembno nam je, da notranjost ponuja izkušnjo, ki te osebno nagovori – bodisi z materiali, oblikami, dodatki … In včasih potrebuješ tudi kontrast, da dobiš pravo ravnovesje.

The post UTRIP SODOBNE UMETNOSTI, KI SE ŽE 50 LET IZRAŽA SKOZI DIZAJN VOZIL BMW ART first appeared on David Magazine.

DEFINICIJA TRENUTKOV NA ZASLONU
Breitlingov muzej Then & Now oživi zgodovino z nekaterimi najpomembnejšimi preboji blagovne znamke v urarstvu. Za omejen čas si lahko obiskovalci ogledajo ure, ki so na novo definirale svojo dobo:
• Prvi časomerilec, ki ga je švicarska policija uporabila za lovljenje prehitrih voznikov
• Prvi moderni kronograf na svetu, 1934 dual pusher
• Prva švicarska ročna ura v vesolju, ki jo je leta 1962 nosil Scott Carpenter
• Prvi potapljaški kronograf, SuperOcean Ref. 807
• Prvi samodejni kronograf, Chrono-matic, je bil predstavljen leta 1969
• Ure, znane po slavnih nosilcih, kot so Miles Davis, Raquel Welch, Serge Gainsbourg in Mick Jagger

Razstava pripoveduje zgodbo – o tehničnih dosežkih, neustrašnih raziskovalcih in kulturnih legendah, zaradi katerih je Breitling izdelal uro. Ker je ostalo le še nekaj tednov, je zdaj čas, da doživite nekoč in zdaj. Ne glede na to, ali ste ga nameravali obiskati ali želite še enkrat podoživeti čarovnijo, ne zamudite te zadnje priložnosti, da vidite, kako Breitlingova zgodovina oživlja. Vstop je brezplačen. Obiskovalci lahko vnaprej rezervirajo termin na Museum@breitling.com ali vstopijo med delovnim časom, od torka do petka od 10. do 19. ure in od sobote do nedelje od 10. do 18. ure. Za več podrobnosti obiščite spletno stran muzeja https://www.breitling.com/zz-zz/140-years/pop-up-museum. Kar najbolje izkoristite te zadnje tedne – se vidimo na Then & Now!

The post ZADNJA PRILOŽNOST ZA OBISK BREITLINGOVEGA TAKRAT & ZDAJ POP UP MUZEJA V ZURICHU! NE ZAMUDITE TE ENKRATNE IZKUŠNJE! first appeared on David Magazine.

Paul Seidler v seriji »Časovni secesionizem« preizprašuje alternativne sisteme merjenja časa. V delu »Časovni pas 5«izpostavlja »proizvodni čas« industrijskih procesov, ki teče vzporedno z univerzalnim časom (UTC). Simon Denny v »Napredni preobrazbi vozil« združuje strojno podprte tehnike z blockchain tehnologijo in ustvarja hibridne slike, navdihnjene s konceptnimi avtomobili Mercedes-Benz in umetnostnimi tokovi, obenem pa s spletnim mestom in NFT komponento raziskuje gibanje skozi nove medije. Sarah Friend z delom »Key Exchange« povezuje kriptografijo in avtomobilski dostop – v pametni ključ Mercedes-Benz vključi strojno denarnico za kriptovalute ter ustvari prototip, ki omogoča in hkrati pogojno omejuje dostop. Theo Triantafyllidis s svojim projektom »Feral Metaverse« ponuja igro za več igralcev brez ciljev in pravil, ki zavestno ignorira klasične oblike napredka in spodbuja nove oblike povezanosti. V umetnosti Salomé Chatriot se strojno in organsko zlijeta v telesne krajine, v katerih z dihom ustvarja vizualne upodobitve – razširitev raziskovanja identitete, spola in telesa. Harm van den Dorpel s projektom »Maschine«, razvitim v sodelovanju z Mercedes-Benz NXT, ustvarja NFT umetnine, ki se nenehno razvijajo in črpajo navdih iz iluzije kolesa vagona – vizualnega pojava, kjer se kolo zdi, kot da se vrti v nasprotno smer.

Umetniška zbirka Mercedes-Benz

Umetniška zbirka Mercedes-Benz, ustanovljena leta 1977, danes velja za eno najpomembnejših evropskih korporativnih zbirk z muzejsko kakovostjo in mednarodnim ugledom. Obsega približno 3000 del več kot 800 umetnikov, med katerimi so tudi svetovno priznana imena, kot so Cao Fei, Alicja Kwade, Charlotte Posenenske, Oskar Schlemmer, Franz Erhard Walther in Andy Warhol. Zbirka se osredotoča na abstraktno-konstruktivne koncepte, kritično angažirano umetnost ter na dela, povezana s temami avtomobilizma, oblikovanja in konstrukcije. Pooseblja široko družbeno zavezanost Mercedes-Benza kulturi in izobraževanju, pomembno vlogo pa namenja podpori mladi umetnosti in spodbujanju raznolikosti. Z razstavami znotraj podjetja ter v muzejih omogoča javnosti vpogled v svojo vsebino. Več informacij je na voljo na mercedes-benz.art.

The post “PROTOTYPE” – RAZSTAVA UMETNIŠKE ZBIRKE MERCEDES-BENZ V STUDIU ODEONSPLATZ first appeared on David Magazine.

Razmišljala sem o mreži Franka Stelle in o tem, kako bi to lahko bil tudi poziv nekdanjim umetnikom BMW Art Car. In ves čas sem razmišljala o tej sliki v svojem studiu, ki sem jo pravkar dokončala, model avtomobila Art Car pa je bil v mojem studiu, in pomislila sem, da bi morda lahko poskusili, da bi se avtomobil premikal skozi to sliko.” Julie Mehretu, katere delo bo letos predstavljeno v okviru velike retrospektive v Palazzo Grassi v Benetkah od 17. marca, prvič sodeluje z BMW na tridimenzionalnem formatu. Preplet površin in geometrije vozila ustvarja remix elementov njenega slikarstva in umetnici odpira nove perspektive v njenem ustvarjalnem procesu. “Ustvarjalna igra, kaj lahko narediš v tem novem tridimenzionalnem prostoru in koliko domišljije in izumov se odigra za njegovo izgradnjo, je zelo poučna. Ne gre le za sam avtomobil, temveč tudi za oblikovalce in njihova razmišljanja ter predvsem za voznike in njihove želje in hotenja, zaradi katerih postane ta prostor sanj, kjer lahko sodelujejo slikarstvo, konceptualna umetnost, aerodinamika, hitrost in estetika,” pravi Mehretu. V skladu s predpisi FIA bo 3D različica umetnine na BMW M Hybrid V8 nameščena s folijo. Julie Mehretuje pri tem tesno sodelovala z nemško ekipo Race Spirit pod vodstvom Manuela Eberla in Gertraud Brenninger, ki je oblikovala 20. BMW Art Car. Podjetje Race Spirit je že sodelovalo pri realizaciji dizajna, ki ga je Jeff Koons ustvaril za 17. BMW Art Car. V skladu z dolgoletno tradicijo zbirke BMW Art Car bo umetniško oblikovano vozilo 21. maja prvič predstavljeno javnosti v mednarodno priznanem muzeju. Tako kot pri svetovnih premierah umetniških avtomobilov BMW Roya Lichtensteina (1977) in Jeffa Koonsa (2010) bo predstavitev potekala v Centru Pompidou v Parizu. Isti teden bo umetniško delo del programa Concorso d’Eleganza na dirkališču Villad’Este v Cernobbio (24.-26. maj). Tesna povezava med umetnostjo in avtomobilskim športom je tudi sestavni del zgodovine zbirke BMW Art Car. Prvi BMW Art Car, ki ga je leta 1975 oblikoval Alexander Calder, je dinamično debitiral na dirkališču Circuit de la Sarthe v Le Mansu. Kot 20. BMW Art Car bo vozilo Julie Mehretu v Le Mansu tekmovalo s štartno številko 20, na dirki 24 ur Le Mansa med 15. in 16. junijem 2024 pa ga bodo vozili tovarniški vozniki BMW Sheldonvan der Linde (RSA), Robin Frijns (NED) in René Rast (GER). Umetnica bo oblikovala tudi dirkaške obleke, v katerih bodo tekmovali na dirki v Le Mansu. “Možnost tekmovanja z BMW Art Car na 24 ur Le Mansa je dodatna spodbuda za celotno ekipo M Motorsport, da BMW M Hybrid V8 čim bolje pripravi na to veliko tekmovanje,” pravi Franciscus van Meel, predsednik upravnega odbora BMW M GmbH. “V 100. letu obstoja dirke in 25 let po zadnji zmagi BMW v Le Mansu bi bila zmaga z BMW Art Car največjim možnim uspehom za vse nas.” Po dirki v Le Mansu bo 20. BMW Art Car postal tudi eksponat, ki bo predstavljen javnosti v muzejih in na umetniških platformah po vsem svetu.

View this post on Instagram

A post shared by BMW (@bmw)

Vendar pa pristop Julie Mehretu daleč presega vozilo kot samostojno umetniško delo. Osrednji del projekta je vseafriška serija delavnic za lokalne medije na afriški celini, ki bo sodelovanje med Julie Mehretu in BMW nadaljevala leta 2025. Umetnica bo skupaj z Mehretom Mandefro, za nagrado Emmy nominiranim producentom, pisateljem in soustanoviteljem inštituta Realness, ki si prizadeva za krepitev medijskega ekosistema po vsej Afriki, v devetih mesecih gostila delavnice v osmih afriških mestih in umetnikom ponudila prostor za srečanja, izmenjavo in sodelovanje. Rezultati delavnic bodo nato predstavljeni v Muzeju sodobne umetnosti ZeitzAfrika v Cape Townu – skupaj z 20. BMW Art Car. Pomemben partner pri zasnovi programa je umetniška rezidenca Denniston Hill v zvezni državi New York, ki so jo leta 2004 ustanovili Julie Mehretu, Lawrence Chua in Paul Pfeiffer. Julie Mehretu je bila leta 2018 soglasno izbrana za oblikovanje 20. avtomobila BMW Art Car s strani žirije visokih predstavnikov mednarodnega sveta umetnosti. V komisiji so priznani kustosi in direktorji muzejev iz različnih držav, med njimi Koyo Kouoh, izvršna direktorica in glavna kustosinja Zeitz MOCAA, CapeTown; Hans-Ulrich Obrist, umetniški direktor Serpentine Galleries, London; Cecilia Alemani, Donald R. Mullen, Jr. direktorica in glavna kustosinja, High LineArt, New York. Kot vsi umetniki, ki so od leta 1975 sodelovali pri ustvarjanju zbirke BMW Art CarCollection – poleg že omenjenih še Frank Stella, Andy Warhol, César Manrique, Esther Mahlangu, David Hockney, Jenny Holzer, Cao Fei in John Baldessari -, je imela Julie Mehretu neomejeno ustvarjalno svobodo pri uresničevanju svojih idej za najnovejše vozilo te svetovno edinstvene zbirke. Kulturno udejstvovanje skupine BMW Group z ekskluzivnimi posodobitvami in poglobljenim vpogledom v njene globalne pobude lahko spremljate na Instagramu na naslovu @BMWGroupCulture.

The post KAKŠNO BO NOVO UMETNIŠKO VOZILO BMW ART CAR JULIE MEHRETU? first appeared on David Magazine.

Lesena konstrukcija

Novi kampus za talente bo zgrajen večinoma iz lesa, ki bo viden tudi na fasadi. To bo notranjosti vlilo toplino, prav tako pa bo tudi zunanjost izgledala naravno. Zaradi velikodušnih oken bo v vse dele stavbe prihajalo veliko dnevne svetlobe, kar bo zagotovilo optimalno učno vzdušje. Prostori bodo odprti in uporabni na različne načine, s postavitvami, ki jih je mogoče kadar koli spremeniti in nadgraditi. To bo podaljšalo življenjsko dobo objekta, saj ga bo mogoče prilagoditi spreminjajočim se potrebam, ne da bi bila potrebna večja gradbena dela. Celotna stavba bo dostopna brez ovir.

Najsodobnejše učno okolje

Kombinacija najsodobnejše opreme, visokotehnološkega učnega okolja in naravnih materialov bo nudila odlične pogoje za uspešno učenje. Kampus za talente bo pripravnikom in zaposlenim v skupini BMW Group omogočil, da razvijejo vsa znanja, ki jih potrebujejo za prihodnjo avtomobilsko industrijo. Zagotavljal bo usposabljanje in izobraževanje za ljudi na celotnem območju bavarske prestolnice. Poleg tega je cilj, da bodo izbrani prostori na voljo za javna usposabljanja. V novi stavbi bodo poleg učilnic tudi delavnice, menza za zaposlene in javna kavarna.

The post KAMPUS ZA ŠTEVILNE TALENTE first appeared on David Magazine.

Spar Slovenija v sklopu projekta Skupaj za boljši jutri in iniciative »Julij brez plastike« (Plastic free July) spodbuja k trajnostnemu delovanju in zmanjševanju količine plastičnih odpadkov. V prizadevanju za podporo mladim umetnikom in ustvarjalcem se je povezal z Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) in organiziral natečaj za izbor dizajnov, ki jih bo jeseni natisnil na trajnostne vrečke ter umestil v trgovine Spar in Interspar.

Skupno bodo izbrani štirje zmagovalni dizajni, ki si bodo prislužili mesto na trajnostnih nakupovalnih vrečkah – tri bosta izbrala Spar Slovenija in Akademija za likovno umetnost in oblikovanje, izbor četrtega pa bo prepuščen ljudem, ki bodo med 30. junijem in 6. julijem na Sparovi spletni strani lahko glasovali za najboljši dizajn. Vsi zmagovalci bodo razglašeni 7. julija v Cityparku, kjer bo med 1. in 10. julijem potekala tudi razstava umetniških del študentov ALUO z naslovom »SPAR ART: Vrečke z zelenim pečatom«.

Med vsemi glasujočimi za izbor najljubšega dizajna bo Spar Slovenija izžrebal pet nagrajencev, ki bodo prejeli trajnostni paket presenečenja v vrednosti 40 €. Za svoj najljubši dizajn za nakupovalno vrečko lahko od 30. junija dalje glasujete tukaj: Glasuj za dizajn trajnostne vrečke.

The post SPAR PODPIRA MLADE OBLIKOVALCE first appeared on David Magazine.

DAVID: Kako ste odkrili svojo strast do izdelovanja klobukov in drugih izdelkov iz slame na tradicionalen način? Kje ste se priučili svojega znanja?

Ana Cajhen: Vse se je začelo, ko smo leta 2012 odprli Slamnikarski muzej, jaz pa sem bila takrat študentka zgodovine in hostesa v Kulturnem domu Franca Bernika (upravitelj muzeja). Že odkar pomnim, sta mi lokalna skupnost in njena zgodovina blizu, zato sem občasno vodila skupine po muzejski razstavi in ko se je ponudila priložnost, da se na tečaju šivanja slamnikov, ki sta ga organizirala Občina Domžale in Slamnikarski muzej, še izučim izdelovanja slamnikov, nisem kolebala. Ideja, da vodim skupino turistov in hkrati pokažem, kako se izdela pravi slamnik, se mi je zdela briljantna. Znanje mi je predala zadnja šivalka slamnikov v tovarni Univerzale, naša muzejska demonstratorka, Joži Košak. Začetki so bili precej težavni, a se na srečo ne predam zlahka in po dobrih dveh letih sem veščino natrenirala do te mere, da sem začela tržiti svoje izdelke.

Slamnikarstvo popolnoma združuje vse moje strasti, zgodovino, umetnost, modo in oblikovanje.

DAVID: Lahko poveste več o zgodovini in kulturnem pomenu izdelkov iz slame v Sloveniji in kako je to vplivalo na vaše delo? Ima izvor vaše strasti povezavo z mestom Domžale in njegovo tradicijo?

Ana Cajhen: Slamnikarstvo na Domžalskem je v Registru nesnovne kulturne dediščine, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, opredeljeno kot posebnost našega kraja in ima velik pomen lokalno, pa tudi po vsej Sloveniji, saj predstavlja obrtno in industrijsko panogo, ki je bila specifična in posebna v našem prostoru. Slamnikarstvo je dejansko formiralo Domžale iz štirih malih vasic in je temelj vsega nadaljnjega napredka. Malokdo ve, da smo imeli v zlati dobi industrializacije 25 manjših in večjih tovarn, v katerih smo sezonsko proizvedli tudi milijon slamnikov! Moja vizija ob začetku ustvarjanja je bila, da z izdelkom privabim ljudi v muzej, da tako spoznajo našo unikatno zgodbo in da s svojo pojavo opominjam na vse krasne slamnikarce, ki so hodile po svetu in predajale znanje. S tem namenom še danes vztrajam in se ne širim v butike ali na splet, ampak želim, da vsak kupec stopi v naš muzej in spozna zgodbo Domžal, šele nato zares ceni poletno pokrivalo, ki ga ima in ga tudi imenuje slamnik.

DAVID: Kaj vas je spodbudilo, da ste po začetni vnemi bolj resno zagrabili za delo s to obrtjo in ohranjali tradicionalne tehnike ustvarjanja izdelkov iz slame?

Ana Cajhen: Vzljubila sem sproščeno rokodelstvo, ko imaš um spočit in zato strašno rada sedem za »mašinco« ter odklopim hitri vrvež sodobnega sveta, pa seveda povpraševanje strank, kar sem prepoznala kot dobro poslovno priložnost. Dala sem si možnost petih let, da naredim zgodbo iz te dejavnosti, v nasprotnem primeru grem še vedno lahko nekam v službo, le obžalovanja ne bo, da nisem poskusila in sledila viziji. Dandanes sem srečna, da sem vztrajala in vlagala v to, in velikokrat rečem, da žanjem, kar sem leta sejala – pšenico.

DAVID: Bi lahko na hitro opisali postopek izdelave klobuka ali drugega izdelka iz slame, od začetka do konca po tradicionalnih metodah? Kako izberete slamo, kakšna slama je primerna?

Recept za slamnik:

• Ročno požeta in v kozolcu posušena slama
• Ročno pletena slamnata kita, približno 24 m (širši je krajec, več metrov slame potrebujemo)
• Šivalni stroj Grossmann Anita B / Willcox&Gibbs mašinca (starost več kot 100 let)
• Kalup, ki določa številko in obliko
• Notranji in zunanji trak

PRIPRAVA:

Težko opredelimo čas izdelave slamnika, a naj poskusim. Slamo, primerno za pletenje, moramo najprej ročno požeti, saj s strojnim žetjem poškodujemo bilke, ki jih potrebujemo, iz požetega naredimo butare, ki jih posušimo. Suhe bilke moramo »razkolenčkati«, očistiti, sortirati po debelini. Pletemo iz dolge pšenice ali pire. Ko imamo pripravljene snopiče, jih namočimo v vodo in začnemo spletati kite. Povprečno napletemo 2 do 3 metre v eni uri, za en povprečen slamnik pa potrebujemo 24 metrov materiala. V enem slamniku je lahko tudi več kot 30 ur ročnega dela! Ko imamo pripravljeno kito, jo zgladimo na likalniku za kite in na šivalnem stroju zašijemo v obliko s krožnim šivanjem kitke na kito, med samim šivanjem vlagamo v kalup, da se oblikovno čim bolj približamo želeni številki in obliki oglavnega dela, krajec pa z ročnim naklonom šivanja oblikujemo in poljubno širimo.

DAVID: Kako v svoje tradicionalne slamnate dizajne vključite sodobne elemente ali lastno kreativno noto? Kakšni so vaši upi in želje glede prihodnosti slamnikarstva in njegovega mesta v sodobni družbi?

Ana Cajhen: Oblikovno imamo tri glavne oglavne dele, ravnega – žirardi model, okroglega – damski in fedoro, ki ga prepoznamo dandanes kot moški model. Osnova je tradicionalna, jaz pa svojo oblikovalsko noto dodajam z nakloni krajcev in njihovo širino, pa tudi z višino oglavnega dela in seveda okrasjem. Menim, da se slamnikarstvu obeta svetla prihodnost, saj ljudje končno cenimo naravne materiale, kakovostno izdelavo, radi vemo, kdo je kaj izdelal in od kod izhaja, zgodbe za produkti nam vzbujajo poželenje in ne nazadnje sonce postaja tako nevarno močno, da se prepuščamo ideji o pokriti glavi in o kosu, ki je bil še nedolgo nazaj manj privlačen modni kos, ki pa zdaj skokovito pridobiva na veljavi.

DAVID: Na kakšen način si prizadevate ozaveščati javnost o kulturni dediščini in pomenu slamnatih izdelkov? Nudite morda delavnice, izobraževanja?

Ana Cajhen: Sprva sem želela predstaviti bistveno razliko med »slamnikom« iz celuloze ali umetnih mas in slamnikom iz prave pšenične slamnate kite preko medijev in na raznih dogodkih. V drugi fazi delovanja sem ustvarila svojo blagovno znamko, ponujala slamnike v Slamnikarskem muzeju in širila vsebinsko osnovo in zgodovinski okvir tradicije. Tretja faza, ki sem si jo zastavila, pa je prenos znanja v obliki delavnic in izobraževanj. Nekaj malega sem že realizirala, a me tu še čaka delo. Povpraševanje je postalo tako intenzivno, da bom kmalu potrebovala pomoč pri izdelavi.

DAVID: Ste se na svoji poti v vlogi mlade rokodelke, specializirane za slamnikarstvo, srečali s kakšnimi izzivi ali ovirami? Kako ste jih premagali? Kakšno mnenje so o vašem poklicu ustvarili vaši prijatelji, vrstniki?

Ana Cajhen: Seveda, prva velika ovira sta surovina, torej slama, in šivalni stroj, ki je zgodovinske vrednosti, redkost, ki je bila izdelana pred več kot 100 leti po naročilu slamnikarskih tovarnarjev in je prava mala eksotika. Prvo »mašino« sem na srečo kupila pri gospodu, ki jih je svoj čas servisiral in dala oglas na Facebook, da kupujem iz podstrehe vse, kar bi bilo namenjeno slamnikarstvu, tako sem prišla do nekaj »mašin« in začetnega materiala. Sprva je bil odziv okolice na moje delo milo rečeno začuden, ljudje so me spraševali, kako preživim kot samostojna podjetnica, in moram priznati, da je bilo zelo prekarno in težko. A vizija je bila živa in se nisem dala, pet let sem ves prihodek vlagala v podjetje in še danes se čudim, kako sem preživela. Dandanes mi je lepo, ker okolica ceni ročna dela, rokodelstvo in posebna znanja, čakam še državo in gospodarstvo, ki pripravljata zakonodajo naklonjeno takim posebnim vrstam poklicev.

DAVID: Ali nam lahko zaupate kakšno nepozabno izkušnjo ali srečanje, povezano z vašim delom s slamo, ki je na vas pustilo trajen pečat?

Ana Cajhen: Najbolj me je impresioniral gospod, ki je priletel iz Anglije, da bi me posnel pri šivanju slamnika, ki ga je naročil za svojega očeta. Tako sem občutila neizmerno ljubezen, ki jo gojijo Angleži do pokrival in to si bom zapomnila za vse večne čase.

View this post on Instagram

A post shared by Ana Cajhen (@ana_cajhen)

DAVID: Imate kakšen nasvet ali besedo spodbude za nadobudne rokodelce, ki jih zanima ohranjanje tradicionalnih obrti, kot je slamnikarstvo?

Ana Cajhen: Ponudim lahko nasvet za vse, ki se podajajo na kakršnokoli karierno pot. Nasvet, ki mi ga je dal oče, in sicer: »Delaj tisto, kar res rad počneš, takrat boš dober v svojem poslu in če si dober, potem lahko živiš od svojega dela.« Vsakemu samostojnemu podjetniku pa polagam na srce, da si postavi jasno vizijo, načrt dela in si zastavi, kje bo čez leto dni, čez pet let in tako dalje, hkrati pa organizirano sledi planu, ki si ga je zastavil.

DAVID: Ali svoje tradicionalno znanje združujete tudi z drugimi, bolj konvencionalnimi oblikovalci, predvsem modnimi? Nam lahko opišete kakšno od sodelovanj?

Ana Cajhen: Strašno rada sodelujem z ljudmi, ki imajo radi svoje delo, so kreativni, polni življenja in jih preprosto občudujem. Sodelovala sem z JKH Identity, Julijo Kajo Hrovat, šli sva skupaj na LJFW in osvojili nagrado WOw sustainability, nadaljevali sodelovanje v projektu Vili van Style, kjer sem spoznala tudi Davida Bacalija in sodelujem z Barbaro Izda – Bubalina design studio, ustvarili sva linijo torbic in cekarjev – Lui, kjer združujeva dve stari obrti, slamnikarstvo in usnjarstvo. Vsi ti sodelavci so danes moji tesni prijatelji in si skupaj pomagamo pri uresničevanju ciljev. Naj omenim še projekt »Slamtenec«, ko sva z Jugošik Nino Savič razvili luč s slamnatim senčnikom.

DAVID: Nekoč so se slamniki nosili vse od Benetk do New Yorka, bi bilo to na neki način v določeni obliki še mogoče danes? Kaj bi bilo treba spremeniti po vašem mnenju?

Ana Cajhen: Nosili so se včasih in nosili se bodo v prihodnje, le razlog je drug. Včasih je bil to statusni simbol in nenapisano družbeno pravilo, da si moral imeti v javnem življenju pokrito glavo, danes in v prihodnje pa temu dejstvu botruje nestanovitno podnebje in nevarni vpliv sončnih žarkov.

DAVID: Kdo pritegne največ vaše pozornosti ob opazovanju sodobnih modnih znamk in zakaj?

Ana Cajhen: Če moram izpostaviti eno modno hišo, bom izbrala Sciaparelli, saj s svojo ekstravaganco, drznostjo in na meji z umetnostjo (skoraj) vedno umesti naglavno pokrivalo v samo središče kreacije. Kreativnost ustvarjalcev je brezčasna, kar se mi zdi v dobi prenatrpanega potrošništva bistvo mode – izdelati kos, ki bo poželjiv desetletja.

DAVID: Kje si lahko ogledamo vaše izdelke, jih kupimo vas obiščemo, spoznamo?

Ana Cajhen: Najdete me v središču Domžal, v Slamnikarskem muzeju Domžale, kjer v sklopu muzejske trgovine prodajam svoje izdelke.

SLAMNIKARSKI MUZEJ – Kajuhova 5, 1230 Domžale. Informacije: 01 / 724 84 08 ali (01 / 722 50 50) v odpiralnem času muzeja

The post ZGODOVINA, UMETNOST, MODA IN OBLIKOVANJE first appeared on David Magazine.

Richard Orlinski je od leta 2015 najbolj prodajan francoski sodobni umetnik na svetu. Svojo umetniško kariero je začel leta 2004 in ustvaril svoje prvo delo, krokodila v živo rdeči smoli, ki je hitro postal kultni kos kiparjevega bestiarija. Richarda Orlinskega, ki ga vodi želja po demokratizaciji umetnosti in njeni dostopnosti čim večjemu številu ljudi, zanimajo vsa izrazna sredstva, njegova umetnost pa ne pozna meja. Leta 2021 ga je ministrica za kulturo Roselyne Bachelot-Narquin imenovala za častnika reda za umetnost in literaturo.

Obe popolnoma edinstveni uri se nosita z ikoničnim črnim gumijastim pasom, medtem ko se pri drugi tridimenzionalna silhueta razteza vzdolž celotne ure, kar je velik tehnični dosežek, ki združuje udobje in estetiko. V tej novi kolekciji mikroblastrirani titan daje fasetam matiran videz za dodaten pridih elegance, s svojo osupljivo dodekagonalno obliko, ki je od leta 2017 zaščitni znak Hublotovega sodelovanja z Richardom Orlinskim, pa se obroba spremeni v mnogokotnik. Srce teh ur Classic Fusion Chronograph Orlinski je avtomatski kronografski mehanizem HUB1153.

»Hublot sta vedno gnala inovativnost in drzen občutek za oblikovanje, ki je v nasprotju s povprečjem. Med urarstvom in umetnostjo je veliko vzporednic, saj sta pri obeh potrebni ustvarjalnost, strast, odločnost in drznost. Te vrednote se združujejo v tem sodelovanju z Richardom Orlinskim pri raziskovanju novih in nepozabnih modelov. Ta združitev visokokakovostne visoke urologije in umetnosti nam omogoča premik k novim ustvarjalnim obzorjem, ki so tako inovativna kot edinstvena.« – RICARDO GUADALUPE HUBLOT GLAVNI IZVRŠNI DIREKTOR

Šest let, štirje modeli, vsak pa nosi nesporen pečat umetnika, ki stoji za obrisi in koti ikoničnih skulptur, večjih od življenja. Umetnost fuzije spreminja kiparske poteze v mogočne umetniške predmete in u stvarja združitev urarstva in kiparstva, v kateri se značilnosti obeh združijo v pravo simbiozo. Miniaturne umetnine, ki so kos času. Hublot je še enkrat presegel samega sebe in premaknil meje proti novim obzorjem.

The post NOVA USTVARJALNA OBZORJA first appeared on David Magazine.

Za tiste, ki ne poznajo partnerstva, nam lahko poveste nekaj o Museo Nacional Del Prado in vaši vlogi v muzeju?

Cristina Alovisetti: Muzej Prado je ena najprestižnejših umetniških galerij na svetu. Njegova stalna zbirka je bistvenega pomena za razumevanje razvoja evropske umetnosti in njenih najpomembnejših umetnikov, kot so Velázquez, Bosch, Rubens in Tizian. Mednarodna prisotnost muzeja je razvidna tudi iz njegovega sodelovanja z drugimi mednarodnimi institucijami ter njegovega globalnega digitalnega odtisa – vključno s spletnim mestom, kanali družbenih medijev in aplikacijami. Kot generalna direktorica komercialnega podjetja muzeja sem ponosna, da sem del te ustanove od njene ustanovitve leta 2006. Glavni cilj našega podjetja je promovirati blagovno znamko Museo del Prado, njegovo zbirko in pravice intelektualne lastnine, hkrati pa prispevati k financiranju muzeja. Prizadevamo si vzpostaviti dosledno in trdno identiteto, hkrati pa ustvarjamo partnerstva, ki nam pomagajo doseči širše občinstvo.

Ali nam lahko poveste več o tem, kako je prišlo do partnerstva s Samsung Art Store in kakšne prednosti vidite v sodelovanju?

Cristina Alovisetti: S Samsung Art Store smo začeli sodelovati na začetku našega galerijskega projekta na povabilo ekipe Samsung Electronics Spain. Imeli smo tudi to srečo, da smo leta 2017 sodelovali pri otvoritveni predstavitvi partnerstev Frame v Berlinu. Od takrat nadaljujemo s sodelovanjem, posodabljamo in bogatimo naše partnerstvo. Verjamem, da je Art Store inteligenten in spoštljiv koncept, ki ceni umetniško delo in institucijo, odgovorno zanj. Predstavlja digitalni napredek, ki se neopazno ujema z našim vsakodnevnim življenjem in navadami. S to platformo lahko odkrivam in cenim umetnost na priročen in dostopen način. Lahko spoznam umetnike in njihovo delo ter svoja odkritja delim z drugimi, kar je velika prednost za končne uporabnike.

Platforme za digitalno umetnost postajajo vse bolj priljubljene, saj uporabnikom zagotavljajo dostopne in prijetne načine za lastništvo in cenjenje umetniških del v svojih domovih. V kateri smeri vidite ta trend in kako mislite, da bo vplival na umetniško industrijo?

Cristina Alovisetti: Samsung Art Store je inovativna platforma, ki uporabnikom ponuja edinstven način uživanja in dostopa do umetniških del iz udobja lastnega doma. Z zagotavljanjem platforme za ogled umetniških del, slik, fotografij in drugega je Art Store zbirateljem olajšal lastništvo in cenitev umetnosti. Ta tehnologija bi lahko imela pomemben vpliv na umetniško industrijo, saj bi posameznikom zagotovila nove možnosti za dostop in sodelovanje z umetnostjo. Art Store ima potencial za integracijo z osebnimi okolji in ponuja nove priložnosti za zbiratelje umetnin, da predstavijo svoje zbirke. Na splošno bo vse večja priljubljenost digitalnih umetniških platform, kot je Samsung Art Store, verjetno pozitivno vplivala na umetniško industrijo, saj bo umetnost naredila dostopnejšo in prijetnejšo za širše občinstvo.

Kakšne razlike vidite med prikazovanjem umetniškega dela osebno in digitalno na Frame?

Cristina Alovisetti: To je odlično vprašanje. Najprej se mi zdi pomembno opozoriti, da govorimo o prikazovanju slik umetniških del, ne o umetniških delih samih. Način, na katerega gledalec doživlja umetniško delo, bo odvisen od tega, ali lahko vzbudi enaka čustva kot originalno delo. Medtem ko digitalni zasloni ne morejo nadomestiti izkušnje osebnega ogleda Velázquezove slike, ponujajo priročnost dostopa in prikazovanja visokokakovostnih slik teh umetnin v naših domovih. Poleg tega možnost vključitve digitalnih umetnin v naše bivalne prostore, tako kot to počnemo s pohištvom ali okrasnimi predmeti, dodaja novo dimenzijo načinu, kako doživljamo in cenimo umetnost. Ponuja nove možnosti za uživanje in deljenje umetnosti v vsakdanjem življenju in to je odlična stvar.

Ali ste opazili kakšne omembe vredne trende ali vzorce v tem, kako ljudje uporabljajo muzejske spletne zbirke?

Cristina Alovisetti: Fascinantno je videti, kako se javnost odziva na slike, prikazane v Art Store. Zdi se, da občinstvo privlačijo dekorativna estetika in trenutni trendi, na katere vplivajo drugi mediji. Ti odražajo nakupovalne vzorce, ki jih opazimo v naših muzejskih trgovinah.

Ali lahko z nami delite nekaj najbolj nepozabnih kosov iz vaše zbirke, ki so trenutno predstavljeni v Art Store?

Cristina Alovisetti: Obstaja nekaj skrbno izbranih del iz raznolikega nabora različnih slikarjev, stilov in tem, ki zajemajo različna desetletja. Ti kosi prikazujejo vrsto motivov, od mogočnih portretov in mitoloških plesov do izvrstnih podrobnosti cvetličnih katalogov, ki ponujajo vpogled v lepoto in bogastvo umetnostne zgodovine. Las Meninas je nedvomno najbolj znana slika v Museo del Prado in Velázquezovo najbolj znano delo. Je tudi tista, ki najbolje povzema značilnosti njegove umetnosti. V veliki sobi Alcázarja v Madridu lahko vidimo Infanto Margarito, ob strani pa ji stojita dve služkinji ali menini. Slika je bila interpretirana na več načinov. Osrednja vloga Margarite ter odsev kralja in kraljice v ogledalu kažeta na politični in dinastični pomen. Prisotnost Velázqueza v istem okolju kot kralj, kraljica in infanta ter nošenje križa Santiaškega reda in komorniškiega ključa kot atributa njegovega družbenega statusa, domnevno predstavljata potrditev njegove plemenitosti in dragocenosti samih del. The Garden of Earthly Delights Triptych s štirimi rekami sveta na obzorju umešča prizor na Zemljo. Mesena želja, ki jo predstavljajo lepe gole ženske in simbolizira niz rdečega sadja, postane gonilna sila človeštva. Različni zemeljski užitki, ki se jim človeštvo preda instinktivno in nezavedno, so ponazorjeni simbolično ali specifično. The Garden of Earthly Delights Triptych prikazuje raj, ki vara čute, lažni raj, predan grehu poželenja. Na naslednjem delu, Dance of Mythological Characters and Villagers, lahko najdemo skupino kmetov, ki pleše v vznemirjenem blaznem plesu ob spremljavi flavtista na drevesu. Prizor se odvija v pokrajini, ki spominja na Italijo, še posebej zaradi vile v ozadju, ki po oblikah spominja na arhitekta Andrea Palladia. Tu je še Fortuny, ki je v svojih prizorih rad slikal cvetoče rože. Ker so ga pritegnile njihove barve, jih je preučeval tudi ločeno. Njegove najljubše so bile bodičevke zaradi prijetnih odtenkov in elegantne navpičnosti pecljev, ki je poudarjena s tukaj uporabljenim formatom. Ker je ozadje brez referenc, se zdi, da njihovi venčki lebdijo v nedoločenem prostoru z različnimi stopnjami obdelave, na nekaterih delih platna pa je vidna talna plast.

Kakšen vpliv ima po vašem mnenju nedavni tehnološki napredek na umetnike, njihov ustvarjalni proces in končno umetniško delo?

Cristina Alovisetti: Z moje perspektive so bili umetniki predstavljeni celemu svetu novih tehnoloških orodij, ki lahko v različni meri vplivajo na njihov ustvarjalni proces, odvisno od njihovih individualnih preferenc. Obstaja nekaj izjemnih umetnikov, ki so sprejeli digitalna orodja za ustvarjanje neverjetnih del. Po mojem mnenju ta napredek ponuja neskončne priložnosti za umetnike, bodisi z novimi umetninami, sodelovanjem ali oboje.

Kako lahko s tehnologijo naredimo umetnost bolj dostopno in vključujočo širšemu občinstvu?

Cristina Alovisetti: Nedvomno ima digitalna tehnologija potencial za močno razširitev dosega umetnosti izven fizičnih prostorov, kar ji omogoča, da jo cenimo v različnih jezikih in kontekstih. Na primer, mnogi ljudje, ki se ne morejo udeležiti razstav, lahko še vedno cenijo umetniška dela prek digitalnega sveta. Poleg tega digitalne umetniške platforme, kot je Samsung Art Store, posameznikom omogočajo, da doma sestavijo lastno »zbirko«, zaradi česar je umetnost bolj dostopna in vključujoča za širše občinstvo.

The post KOMBINACIJA OSEBNIH UMETNIŠKIH IZKUŠENJ IN NOVIH TEHNOLOGIJ first appeared on David Magazine.

DAVID: Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli izdelovati ure iz papirja in kartona? Ste imeli pred začetkom v lasti kakšno pravo uro?

Gabe Lau: Ure iz papirja in kartona sem začel izdelovati, ker sem želel svojo strast do ur izraziti na ustvarjalen način. Preden sem začel ustvarjati ure, sem jih nekaj imel v lasti, vendar je šlo za zelo majhno in skromno zbirko. Izdelovanje ur iz papirja in kartona je bil moj način izražanja strasti do ur, ki se mi je zdel zanimiv in edinstven. Nato so me ljudje začeli opazovati in prepoznavati mojo strast do izdelovanja umetniških ur.

DAVID: Kako pridobivate materiale, ki jih uporabljate pri izdelavi ur? Ali so ure primerne za nošenje?

Gabe Lau: Ponovno uporabljam kartonske škatle, poskušam ne kupovati novih materialov. Zato prosim ljudi za karton ali uporabim ostanke kartona iz svoje pisarne. Ure vsekakor niso nosljive, zlasti zaradi vremena v Hongkongu. Karton bi po enem dnevu hoje po ulicah verjetno razpadel, hahaha.

DAVID: Nam lahko predstavite svoj ustvarjalni proces pri oblikovanju nove ure? Ali vedno poustvarjate že obstoječe ure ali izdelujete tudi svoje domišljijske modele?

Gabe Lau: Najprej raziščem specifikacije ure. Vsako uro naredim v enaki velikosti ohišja kot pravo uro. Vse naredim prostoročno, zato je vsaka ura videti drugače. Obliko narišem na kos kartona, nato jo izrežem, premažem, narišem podrobnosti in pobarvam. Večinoma izdelujem že obstoječe ure, vendar bi rad začel izdelovati tudi fantazijske modele.

DAVID: Kako zagotovite, da so vaše ure trpežne in trajne, čeprav so narejene iz papirja in kartona?

Gabe Lau: Čim več kartona prekrijem z akrilno barvo, tako da lahko zagotovi nekaj zaščite, vendar je najboljša oblika zaščite uokvirjanje. Svoje umetnine uokvirjam v okvirje muzejske kakovosti.

DAVID: Ali ste se pri ustvarjanju ur soočili s kakšnimi nepričakovanimi izzivi, in če da, kako ste jih premagali?

Gabe Lau: Vsekakor sem se soočil s številnimi izzivi. Na primer, ko sem prvič izdelal mavrično Daytono, nisem imel pojma, kako jo bom izdelal, vendar se je izkazala za zelo dobro. Ali pa izdelava kakršne koli izjemno zapletene ure, ki je še nisem izdelal, to mi vedno predstavlja izziv. Mislim, da mi pri premagovanju izzivov pomaga miselnost, da moraš za rast stopiti iz območja udobja in da se ti ni treba počutiti udobno, da bi stvari končal.

DAVID: Kako ohranjate motivacijo za nadaljnje ustvarjanje in inovacije na svojem področju? Ali se ukvarjate s kakšno drugo vrsto podobne umetnosti?

Gabe Lau: Zdi se mi čudno, da to rečem, ker sem le mali umetnik, vendar me vsi oboževalci in sledilci, ki cenijo mojo umetnost, resnično motivirajo, da še naprej ustvarjam in z ljudmi delim svojo strast do ur in umetnosti. Imam še nekaj drugih umetniških idej, ki jih želim raziskati, in jih nameravam začeti razvijati.

DAVID: Kaj bi svetovali ambicioznim umetnikom, ki želijo delati z netradicionalnimi materiali in motivi?

Gabe Lau: Osredotočite se na tisto, kar vas veseli, in posvečajte čas svoji obrti.

DAVID: Ste imeli kdaj težave zaradi poustvarjanja ur ali blagovne znamke podpirajo vašo umetnost?

Gabe Lau: Do zdaj so bile blagovne znamke zelo dovzetne in so podpirale mojo umetnost, upam, da ne bom imel težav, saj me proces izdelave njihovih ur veseli in zelo cenim raven podrobnosti na njihovih urah.

DAVID: Videli smo vas na sejmu WATCHES & WONDERS v Ženevi kot začasnega izdelovalca ur Ulysse Nardin. Kako je bilo, kako se je rodilo sodelovanje?

Gabe Lau: To je bila neverjetna izkušnja in v veliko veselje mi je bilo sodelovati z ekipo UN. Nikoli nisem pričakoval, da bom delal s tako odlično ekipo ljudi, zaradi katerih sem se počutil kot del njihove družine. Z UN delimo podobno miselnost, saj želimo biti nekonvencionalni in edinstveni, biti drugačni. Zaradi tega na svojem razstavnem prostoru niso imeli običajnega izdelovalca ur, zato so me prosili, naj postanem njihov izdelovalec ur. Razpletlo se je odlično! Spoznal sem veliko neverjetnih ljudi in ne morem se dovolj zahvaliti podjetju UN za to priložnost.

DAVID: Kaj lahko od vas pričakujemo v prihodnosti, v smislu novih modelov ali sodelovanj z blagovnimi znamkami ur?

Gabe Lau: V prihodnosti lahko pričakujete nekaj novosti. Resnično se želim potisniti v ustvarjanje novih vrst umetnosti, ne le majhnih ur.

DAVID: Ali obstaja določena ura, ki vam je najbolj pri srcu in jo že ustvarjate, ali pa obstaja kakšna sanjska, ki bi jo radi ustvarili v prihodnosti?

Gabe Lau: Obstaja ura, ki mi je najbolj pri srcu in ki sem jo ustvaril pred kratkim, to je ura Patek Philippe ref. 96, ki je bila nedavno prodana na dražbi Phillipsa. Ko sem jo videl v živo, se mi je zdelo super, da je v tako majhni uri toliko značaja. Velikost ohišja je le 30 mm in zelo me je zanimalo, ali lahko tako majhno uro poslikam s toliko podrobnostmi in osebnostjo. Mislim, da je to najboljša ura, ki sem jo do zdaj naslikal.

DAVID: Če bi vam oblikovalska ekipa ponudila priložnost, da postanete član njihove ekipe, bi bilo to za vas zanimivo?

Gabe Lau: Bolj kot biti v oblikovalski ekipi bi me zanimalo delati na kolaboracijah skupaj z oblikovalsko ekipo.

DAVID: Katero uro ali več ur bi radi nosili na svojem zapestju?

Gabe Lau: Z veseljem bi nosil nekaj bolj zapletenih ur. Na primer letne koledarje, večne koledarje, zapletene kronografe, večinoma stvari, ki si jih ne morem privoščiti, hahaha.

DAVID: Ali lahko izdelate tudi druge izdelke, motive, katere bi lahko našli pri vas doma?

Gabe Lau: Vedno iščem nove materiale za delo. Kar koli najdem, poskušam uporabiti, na primer za diamante na uri uporabim folijo za lepljenje.

View this post on Instagram

A post shared by LABEG (@labeg)

DAVID: Kje lahko ljudje naročijo vaše ustvarjalne izdelke? Ali pa vas lahko vključijo na dogodkih in podobno?

Gabe Lau: Ljudje me lahko kontaktirajo prek IG @labeg ali najdejo moj e-poštni naslov na moji spletni strani www.labeg.art.

The post USTVARJALNI DUH IN NEOMAJNA STRAST first appeared on David Magazine.

View this post on Instagram

A post shared by Richard ORLINSKI (@richardorlinski)

DAVID: Kako se po vaše združujeta svetova časomerov in umetnosti?

Richard Orlinski: Mislim, da dobro. Seveda je odvisno od tega, kako želite zapeljati sodelovanje. Pri mojem sodelovanju z znamko Hublot me je vodila želja po tem, da želim ustvariti pravo, funkcionalno uro, ne nekaj, saj veste, čudnega. Želel sem ustvariti nekaj resničnega, nekaj, kar je enostavno razumeti. Mislim, da smo dobro sodelovali predvsem zato, ker smo vzeli nekaj idej iz mojega sveta, nekaj iz sveta Hublota in skupaj ustvarili nekaj zelo prijetnega. V šestih letih smo zaključili kar nekaj sodelovanj in rezultati so dobri, obstaja občinstvo za te ure, tako da ja, deluje.

DAVID: Vaše skulpture pogosto prikazujejo jezne, napadalne živali. Kako to?

Richard Orlinski: Ker se skulptura ne premika, ji je treba dodati nekak izraz, to jo prikliče k življenju. To ni videoposnetek, skulptura stoji, je pri miru, zato ji je treba na drugačen način vdihniti življenje. Vse moje živali imajo usta odprta tudi zato, ker je toliko stvari za povedati.

DAVID: Ustvarjate velike umetnine, skulpture, na drugi strani pa so ure tako majhne. Lahko izrazite svojo umetnost na tako majhnem predmetu?

Richard Orlinski: Seveda. Če sem iskren, gre za uro in ne skulpturo, res je ura umetnost, toda ni skulptura. Skulpture so makro, ure pa na drugi strani mikro. Toda če lahko iz skulpture vzameš le obliko, moje živali imajo na primer posebne oblike, jih lahko preneseš na ure. To je tudi kombinacija mojih izkušenj v svetu urarstva, saj sem dejansko zbiratelj ur, nekaj idej sem si izposodil tudi iz tega sveta. Seveda sem združil svetove Hublot in Orlinski in ustvaril nekakšno mešanico, rezultat pa so naše stvaritve.

DAVID: Kako je prišlo do sodelovanja z znamko Hublot, kakšna je zgodba za začetkom?

Richard Orlinski: Do mene je prišel gospod s pištolo in mi dejal, da moram z njim sodelovati, če ne, me bo ubil. Nato je do mene z nožem prišel še Ricardo Guadalupe, izvršni direktor znamke in me prisilil v to. Šalim se, gospod Jean-Claude Biver me je predstavil Ricardu, s katerim sem se pogovarjal o številnih stvareh in sčasoma je postalo nekako logično, da sklenemo sodelovanje, saj si delimo številne skupne vrednote, osredotočeni smo na isti način razumevanja našega dela. Želimo biti moderni, vpeti v umetnost in glasbo. Tudi sam sem vpet v oboje, hkrati pa sem tudi komediant. Vse to je vrsta umetnosti, Hublot kot znamka pa, kot veste, pogosto sodeluje z umetniki, športniki. Toliko skupnih stvari si delimo, pa tudi pripovedovanja zgodb in poštovanja do strank se lotevamo na podoben način, res mnogo skupnega imamo. Ustvarili smo nekakšno družino, moja in Hublotova ekipa tesno sodelujeta, res je enostavno. Dejstvo je tudi, da mi dovolijo uro izdelati iz nič, ne le prirediti obstoječe modele, kot to počnejo številni drugi umetniki. Hublot je, po mojem mnenju, edina velika znamka doslej, ki je umetniku dovolila ustvariti svojo lastno uro in na njej izraziti svojo umetnost. Lahko razmišljate, pa je ne boste našli. Obstaja veliko časomerov, ki so jih umetniki predelali, pa tudi nekaj manjših znamk, ki so oblikovanje prepustile umetniku, toda velike znamke tega ne uporabljajo. Hublot je edina znamka, ki si to upa in ponosen sem, da sem del tega, tudi zaradi tega, ker se zavedam, da prvič, drugič ni bilo lahko niti za Hublot. Ko se lotiš izdelovanja ure iz čiste ničle, lahko hitro zapadeš in začneš preveč komplicirati in uro nekako izdelaš, vendar ta izgubi svojo funkcionalnost, enostavno ura ni več ura. Ure, ki jih izdelujemo mi, so ure, prežete z umetnostjo, ki ohranjajo svojo funkcionalnost, ostajajo prave ure. Ne poznam drugih primerov znamk, ki to počnejo, res ne.

DAVID: Ste kot mladenič že ustvarjali časomere ali ste se osredotočili bolj na živali in druge motive? Začeli ste s krokodilom, kajne?

Richard Orlinski: Ne, nisem se loteval ur. Krokodil pa je bilo res prvo umetniško delo, ki sem ga predstavil svetu, a sem pri štirih letih že izdelal povodnega konja in slona. To je bilo v šoli, kot material pa sem uporabil glino. Ja, je pa res, da je bil krokodil prva skulptura, ki je bila predstavljena javnosti. V preteklosti sem sicer morda res izdelal nekaj ur, vendar povsem za zabavo, nikoli nisem pričakoval, da bom kdaj sodeloval s priznanimi blagovnimi znamkami.

DAVID: Rekli ste, da ste zbiratelj ur. So vas navduševale mehanske ure, gibanja?

Richard Orlinski: Ne, zanimal me je dizajn, estetika. Ne zanima me, kaj se skriva v notranjosti. Res je, da je lepo videti notranjost, če je ta izpostavljena, na primer leteči tourbillion, vendar to samo zato, ker lahko zadevo vidim, dele, oblike, mostove …, vendar ne, ne zanima me, kako ura deluje, tudi če se žene na baterije, važna je estetika. Enako je pri avtomobilu, prva stvar, ki jo opazimo, je videz. Sem ljubitelj objektov, ko vidiš objekt, je prva stvar, ki jo opaziš, oblika zunanjosti. Seveda je lepo imeti v notranjosti nekaj zmogljivega, toda prvi kontakt z očmi je zunanjost.

DAVID: Toda pogosto gresta zasnova notrajnosti in samega časomera z roko v roki? Lahko videz notranosti uporabite kot element zasnove časomera?

Richard Orlinski: Seveda, zakaj ne! Vse je mogoče.

DAVID: Vaša dela so bila razstavljena na številnih prestižnih prizoriščih, vključno z muzejem Louvre in filmskim festivalom v Cannesu. Ali lahko govorite o vlogi, ki jo igra umetnost v naši družbi?

Richard Orlinski: Umetnost je za družbo izredno pomembna. Moj cilj in osredotočenost sta na tem, da je umetnost dostopna vsem, ne le eliti. Zelo ponosen sem, da sem ustvaril sodelovanja z znamkami, kot je Disney, ki omogočajo, da so nekateri motivi dostopni le za nekaj evrov, naprimer Mickey by Richard Orlinski. Vsi si lahko privoščijo tovrstno umetnost, jo kupijo. To je zame zelo pomembno. Ko ustvarjam velike dogodke z ogromnimi skulpturami v švicarskih Alpah ali v Benetkah, kjer koli že, to rad počnem na luksuznih, ekskluzivnih lokacijah, pa tudi v predmestih … Rad se pojavljam tam, kjer me ljudje ne pričakujejo. To mi je všeč, rad sem nekako moteč. Trenutno razstavljam na jugu Francije, v zelo revnem delu in z veseljem širim svojo umetnost tudi na takšnih področjih. Zame je umetnost namenjena vsem.

DAVID: Poleg sodelovanja s Hublotom ste v preteklosti svojo umetnost delili tudi z večjimi objekti, na primer z avtomobilsko znamko Audi. Kakšne so priložnosti oziroma morda tudi prepreke pri delu s tako velikim medijem?

Richard Orlinski: Glavno je, da sledim svoji ideji, kreativnemu procesu. Izdelujemo namreč tudi čokolade, ki jih prodajamo za manj kot 4 evre, po svetu smo jih prodali več kot 700 tisoč in všeč mi je biti del življenja različnih ljudi, da lahko v njih vzbujam čustva. Ja, to lahko naredim z avtomobilom ali uro, pa predmeti, kot so kozarci ali mize, umetnost se lahko skriva povsod. Sem tudi oblikovalec, zato sem rad vpet v to, da je umetnost vse bolj popularna.

DAVID: Kaj je bil največji izziv pri ustavrjanju zadnjega sodelovanja, ki smo ga lahko spoznali na sejmu Watches & Wonders v Ženevi?

Richard Orlinski: Vse skupaj je bilo zelo spontano. S Hublotom delam že skoraj šest let, no, dejansko še dlje, saj smo sodelovanje začeli pred lansiranjem, seveda, toda dejstvo je, da ne sodelujemo le enkrat na leto, sodelujemo vsak dan. Ekipi sodelujeta, izmenjujeta mnenja, to je proces, nekakšna cesta, po kateri vozimo. Vse skupaj je res enostavno, ker se o morebitnih problemih pogovarjamo in jih rešimo. Lahko rečem, da ni problemov, izzivov, res je enostavno sodelovati z znamko Hublot. Edini izziv je narediti uspešen časomer, nekaj, kar bodo imeli ljudje radi. Ko spremljamo reakcije javnosti glede novega časomera, smo zelo veseli, saj so ga ljudje lepo sprejeli, kažejo entuziazem. Časomer je res preprost, več je manj. Titan, mat zaključek. Všeč mi je.

DAVID: Kakšne efekte ste želeli vključiti v ta novi časomer?

Richard Orlinski: Čustva. Tudi če vam ura ni všeč, me to ne gane preveč, saj vzbuja čustva. Problem je, če ne rečete nič. Če stranka reče, da ji je ura všeč ali pa nasprotno, je ta vzbudila čustva. Želim torej ustvarjati čustva. Če sem iskren, imamo tudi kar nekaj sreče, saj so bile vse ure, ki smo jih izdelali s Hublotom velik uspeh, res so se hitro razprodale. Doslej še nismo bili deležni kritik, pa sodelujemo že šest let. Res jih ne najdem.

DAVID: Če vas označim za kiparja, kateri material bi radi obravnavali v prihodnosti?

Richard Orlinski: Delam s toliko različnimi materiali, že s Hublotom smo se dotaknili številnih različnih. Zlato, titan, keramika, safir … najti je treba primerne materiale, s katerimi lahko ustvarimo časomer. Če sem iskren, ne vem, rad delam z vsemi materiali, morda nekaj zelo lahkega, kakšna nova tehnologija, nov projekt …

DAVID: Pri urah nenehno govorimo o času. Kakšen je vaš odnos s časom?

Richard Orlinski: Čas je nekaj zelo dragega. Ko se dobro znajdeš s časom, lahko najdeš svobodo. To je moje mnenje. Čas je dragocen, moraš ga prihraniti toliko, kot je to mogoče.

The post ČUSTVA SO TISTA, KI IZKAZUJEJO USPEH first appeared on David Magazine.