Ko sem pred leti pričel z ustvarjanjem revij in medijskih projektov, si nisem niti najmanj predstavljal, kam vse nas bo naš DAVID odpeljal, kaj vse bomo uspeli odkriti in raziskati in koliko različnih čustev nam bo prineslo ustvarjanje prav vsake posamezne edicije. Število 80 se zdi res veliko, ob njem pa me je čas letos za hip povsem ustavil. Ko si iz danes na jutri soočen z diagnozo tumorja, se ti svet sesuje in kar naenkrat začutiš, kako ležiš na operacijski mizi in te močno prevežejo s pasom, da onemogočijo premikanje in udarce tvojih okončin med posegom. Postavljen si pred dejstvo in si le želiš, da bi lahko čim prej dobro okreval in imel srečo. Saj ko se moraš iz številnih mednarodnih predstavitev prisiljeno sprehoditi na Onkološki inštitut in Polikliniko ter se srečaš s povsem drugačnim vsakdanom, se zgroziš ob dejstvu, kakšno življenje živi večina ljudi na tem svetu. Po uspešni operaciji sem lahko le neizmerno hvaležen ekipi v Univerzitetnem kliničnem centru – še posebno sestram na abdominalni kirurgiji, oddelku D – da je tumor odstranjen, sam pa počasi, v okrevalni fazi, nadaljujem z odkrivanji, ki me tako zelo osrečujejo. Odkrivanje novega vonja, ki ga je za Chanel ustvaril Olivier Polge, Bleu De Chanel L’Exclusif, in sem ga pobliže lahko spoznal med pogovorom v vrtu Ville Windsor v parku Bois de Boulogne. Odkritje pridobivanja sandalovine v atrijsko urejenem predelu projekta Santal de Chanel, po katerem so mi v Sloveniji vsi hiteli razlagati, da poznajo nov vonj Santal de Chanel – medtem ko je šlo dejansko za projekt predstavitve, ne za nov vonj. A tako pač imamo v naši Sloveniji. Zato bodo knjige, ki jih že nekaj let sestavljam, izjemno zabavne – o naših vrlih predstavnikih družb premijskih znamk, kako delajo z mediji in predstavljajo znamke, za kar so res dobro plačani, ob tem pa se sploh ne zavedajo, kakšno škodo povzročajo vsem okoli sebe, še najbolj pa znamki sami. Ja, obožujem sandalovino – tako tisto v Egoistu kot v Bois des Iles ali v parfumu No. 5. In tudi nova zgodba, ki so jo spletli s sandalovino iz Nove Kaledonije v dišavi Bleu de Chanel L’Exclusif, me je povsem osvojila. Tako kot ustvarjalec Noé Tesseron, ki že nekaj generacij ustvarja vode življenja, starane konjake v njihovi domovini – pokrajini Cognac. In kot pravi Noé: šteje vsaka poteza, ki jo v vinogradu naredi tako ali drugače – v enem letu ali šele čez nekaj več let. Zato skrbno izbira korake, da doprinese k bogati družinski dediščini ustvarjanja enega najboljših okusov konjaka. Pri tem lepo izpostavi, kako sta kakovost in edinstven odnos do strank veliko pomembnejša kot zgolj količina. In povsem novo zgodbo je na letošnjem sejmu v Ženevi ustvaril tudi Mathieu Davoine, ki je s svojim prefinjeno izostrenim občutkom urarske mojstrovine preslikal v povsem njegovo izvedbo okusnih dobrot, navdihnjenih z znamko Jaeger-LeCoultre v baru 1931. Okusno, inspirativno in povsem v skladu z DNK znamke, kot radi rečemo. Moje poletje se je zaključilo s praznovanjem čudovite obletnice prijatelja in vožnjo z vijoličnim Cullinanom II znamke Rolls-Royce v Dortmundu, kjer sem se naplesal pozno v noč kot že dolgo ne. Ustvarjali smo nove spomine, svoje zgodbe, za katere vam v tej jeseni želim, da si jih ustvarite mnogo – in naj prevladujejo vesele, nepozabne. Moje bodo povezane še veliko bolj z domačim vrtom, saj na njem resnično rad uživam, se sprostim in povsem umirim. Na koncu koncev v življenju največ štejejo prav iskreni prijatelji, spodbudne besede in dejstvo, da smo živi, da se borimo in da soustvarjamo, odkrivamo vedno nove zgodbe, ki so nam blizu in nas tako ali drugače izpolnjujejo. Prav tovrstnosti želim vsem vam v tej jeseni, drage moje bralke in bralci.
