Z MINIJEM PO MINI UŽITKIH MAKSI KVALITETE
Čeprav s svojim imenom Mini komu lahko naznanja, da je minimalne oblike ali toliko bolj velikosti, pa se s tem nikakor ne bom strinjal, saj sem jih v svoji vozniško-novinarski zgodovini prevozil že kar nekaj – tako tistih malčkov iz skupine BMW Group kot tudi tistih največjih iz segmenta bavarske družine, kot sta BMW i7, BMW serije 7 ali pa največji v družini Bavarcev, Rolls-Royce. In z lahkoto bi zapisal, da ima sodobni Mini od minimalnega le svojo okretnost, s katero se lahko na hitro sparkiraš v še tako zahtevni prometni konici sredi Trsta – iz preteklih izkušenj seveda pišem tudi to. Lahko bi na široko še pisal o zgodovini znamke, obisku njihove tovarne v Oxfordu, ki sem jo obiskal pred leti, ali pa o zbiratelju, ki ima v svoji kolekciji kar 12 igrivih vozil Mini. A tokratna zgodba je nekoliko drugačna, kot nalašč primerna za vse vas, ki iščete nove izzive in si želite – kot sem si zaželel tudi sam – odkriti mini užitke maksi kvalitete. Turnejo smo s prijatelji, sodelavci iz medijskega sveta in družbenih medijev kakopak pričeli v tako imenovani domači dnevni sobi Minija v Ljubljani, natančneje v salonu Mini Wallis Motor Ljubljana, kjer so nas ob vhodu že v liniji čakali Mini Cooper E, Mini Aceman SE in Mini Countryman SE ALL4.
Kljub navdušenju začetnih besed direktorja družbe Wallis Motor Ljubljana Blaža Urbanije in vodje znamke Mini Davida Černivca sem prepričan, da bi se tudi sama odpravila z nami, če bi le imela čas in priložnost izkusiti vse to, o čemer si boste lahko prebrali. V naše vozilo smo vzeli mariborskega modela in influencerja Luka Pehneca, s katerim smo odkrivali prednosti vozila in se navduševali nad našim vozilom Mini Countryman SE ALL4 v zeleni barvi, ki je nekako najbolj sovpadel z našo trendovsko naravnano moško zasedbo in modno opravo. Navigacija je delovala, čeprav smo se pri območju okoli Nanosa malo zaustavili na prelepih stezah, namenjenih slikanju ozadja kraške pokrajine z vozilom. Nekako smo želeli začutiti, kaj sledi našemu raziskovanju. In naša prva postojanka je bila – kot ime samo pove – prečudovita, krasna Hiša Krasna. Ob špaliru vseh zbranih smo se v skupinah odpravili proti prvi nalogi na tem Mini popotovanju: iskanju pravega kraškega tartufa, za kar so vlogo vodje zaupali izkušenemu Matjažu Bezniku, ki z njegovim Matti Truffle skrbi za organiziran lov na tartufe. Skupaj z družino in partnerji se je lotil tudi prvega nasada tartufov pri nas. Kot strastnemu gobarju, ki mu je mama z veliko ljubezni in pogovorov med sprehodi privzgojila iskrivost nabiranja, so se oči posvetile takoj ob vstopu na tako imenovano tartufjo njivo. Kjer pa je sledilo prvo mini maksi presenečenje. Kmalu po nekaj uvodnih besedah se je na starem Ferrarijevem traktorju pripeljala lastnica posesti, Matjaževa tašča Francka, ki je pri 95 letih šofirala skoraj tako z lahkoto, kot smo mi šofirali naše Minije. In ob koncu je Francka ne le na ves glas zapela narodno pesem Slovenec sem, Slovenec sem, tako so mati djali, ampak skupaj s pogumnimi dekleti iz naše družbe posadila mini drevo – »Mini korak za novo življenje«, saj ob drevesih še lažje najdemo ne le odličen kisik, temveč tudi mini užitek maksi gurmanske kvalitete – pravi tartuf. In po obetavnem obisku tartufjega nasada smo se z vozili Mini Countryman odpeljali proti bližnjemu gozdu. Še zdaj si skušam priklicati v spomin vse ovinke, a kar nekako ne gre – tako bom moral ponovno obiskati Matjaža in njegovo ekipo. Po nekaj poučnih besedah Matjaža o tem, kaj sploh tartufi so in kje jih lahko iščemo po Sloveniji, se nam je pridružila mini tartufja zvezda, Matjažev pes Erik, ki je v nekaj hitrih korakih pokazal, da je pravi mojster kraškega gozda. Iza nekaj ovinkov, ob zidu in mogočnem hrastu, je takoj podal pasji lajež in nato zakopal do prvega mini črnega tartufa, ob katerem nismo mogli vsi skupaj skriti gomolje podzemno gobne navdušenosti. Matjaž nas je pokroviteljsko gledal, mi pa smo komaj čakali, da je skorajda vsak lahko popeljal sem in tja Erika ali pa prvič v življenju poprijel za pravi tartuf – ne le nekakšno umetno aromo ali tartufato. Matjaž nam je razkril marsikatero skrivnost o svetu tartufov, predvsem pa nas seznanil, da vemo o pravih tartufih in njihovih okusih izjemno malo. Po krajšem sprehodu se nam je pridružila še igriva pasja prijateljica, ki prihaja iz Italije, zato sliši na ime Fendi. Zanjo prav tako skrbi Matjaž, in v duetu smo uspeli najti še nekaj tartufov, dokler se nismo odpravili nazaj proti Hiši Krasni. V ambientu, ki kar kliče po nostalgiji časov babic in dedkov ter pripovedovanjih zgodb ob mogočni murvi, smo v spretnostih domače kuhinje preizkusili prave fuže s pravim tartufom, ki mora biti ravno prav zrel. Okusnost, ki si jo zapomniš za vse življenje – še zlasti pa si ponosen, da si do tako maksimalne kvalitete prišel praktično z električnim vozilom v super družbi. In z lahkoto bi v naš Mini vzeli tako naše pasje spremljevalce kot tudi kulinarični dragulj – tartuf –, ki bi našel svoje častno mesto na eni od pametno umeščenih poličk v vozilu. Saj veste, da sem nenehno na poteh – največkrat sicer nekih 12.000 metrov nad zemljo –, a toliko bolj sem vesel, kadar v Sloveniji zaznam dober koncept novinarske poti.
In tokratna je nakazovala, da znajo znamke v tuji lasti tudi prisluhniti drobnim namigom, zato sem bil toliko bolj vesel predlagane nove lokacije – Ville Eva, kjer Timon Brataševec z družino skrbi za nasade oljk, iz katerih pridobijo eno najboljših domačih organskih oljčnih olj, z večkratnimi nagradami iz vseh večjih svetovnih mest, kar je dokaz, kako daleč seže glas o vrhunski kvaliteti – seveda z izjemnim trudom celotne družine Brataševec. Če sem pred leti izkusil izjemno gostoljubje ob druženju z dragimi briškimi prijatelji v njihovi prvi vili, sem bil tokrat toliko bolj navdušen nad sobivanjem z naravo v vseh detajlih na posestvu Ville Eve, še posebej v njeni okolici. V notranjosti pa umeščena lastna stiskalnica še enkrat več dokazuje, da Timon z ekipo ničesar ne prepušča naključju, temveč si želi najboljše, kar je mogoče. Naše brbončice so se hitro prepričale, zakaj se ob okušanju različnosti njihovih olj prav vsak zlije z eno od njemu bližnjih. Prepustite se redki eleganci njihovega ekološkega oljčnega olja v omejeni izdaji. To vrhunsko olje, izdelano iz izvrstne sorte Pendolino, se ponaša s harmonično mešanico močnih okusov. Popolno za prelivanje govejega karpača, namakanje domačega kruha ali popestritev vaših kulinaričnih stvaritev. Povzdignite svoje jedi s pridihom sredozemskega razkošja. In pogled ob bazenu na bližnjo Plečnikovo cerkev je le pika na i užitkarstva, na katerega prisegam sam. Seveda sem se ob dovoljenju Timona sprehodil še v prvo nadstropje, kjer me je od daleč pozdravil oklep pravega samuraja in kot izpostavljen detajl označil velik posluh za kulturno različnost in širino sodelovanj družine Brataševec. Številčnost vzorcev, detajlov v vili, okus za prestižno estetiko lepo sovpadajo tako z mahom, listjem in nadgrajenim predelom gozda, ki na drugi strani povezujejo tkalno strukturo nove notranjosti v vozilih Mini.
Nova družina Mini predstavlja povsem nov oblikovalski jezik, ki se osredotoča na njegovo bistvo in poudarja edinstven značaj vsakega modela. Jasna in minimalistična oblikovalska zasnova ustvarja sodoben in prijeten občutek v prenovljeni notranjosti. Pomemben prispevek k temu so tudi nova barvna in materialna shema, inovativni materiali, sveže barve in novi vzorci, ki ustvarjajo značilen občutek znamke ter notranjost preoblikujejo v prostor dobrega počutja. Razvoj barvnih in materialnih shem je neodvisna disciplina znotraj Mini Design Studia. Prepletanje na novo razvitih vzorcev, barv, majhnih oblikovalskih detajlov in uporabe inovativnih materialov ustvarja posebno harmoničen, domač ambient v notranjosti novega modela znamke Mini. Ob črpanju navdiha iz mode, umetnosti, arhitekture in sodobnega oblikovanja pohištva nastajajo popolnoma novi svetovi oblikovanja, ki še vedno ohranjajo povezave z bogato tradicijo ikoničnega oblikovanja Mini. Poseben poudarek je na inovativnem postopku 2D tkanja, ki se uporablja pri izdelavi notranjih površin iz recikliranega poliestra. Tako oblikovane armaturne plošče in vratne obloge ustvarjajo občutek topline in udobja. Postopek tkanja ponuja nove možnosti oblikovanja v smislu barvanja in strukture. Omogoča dvobarvno zasnovo s posebno osupljivim občutkom globine. To se zgodi, ko barva spodnjega tekstilnega sloja nežno zasije skozi zgornjega. Ta tehnika, ki se zgleduje po dizajnu športnih copat in je natančno prečiščena, daje površinam vizualno kompleksnost, v notranjost pa prinaša visokokakovosten in edinstven videz. »Postopek tkanja nam omogoča ustvarjanje edinstvenih dvobarvnih modelov, ki v notranjost vnesejo posebno estetiko in vzdušje,« pravi Elena Schwörer, oblikovalka za materiale in tkanje pri znamki Mini. Tkanine niso samo vizualno privlačne, ampak ponujajo tudi privlačno taktilno izkušnjo. Tkana struktura, posebej razvita za novo družino modelov Mini, je edinstvena prodajna točka, ki jo loči od konkurence. Ponuja tudi obsežen potencial prilagajanja, saj je mogoče preprosto uvesti nove barve in vzorce. In prav tak barvit je bil pogled na naši zadnji postojanki tega popotovanja mini užitkov maksi kvalitete, ko smo skupaj z družino Wine Brothersov zaključili pestrost krožnikov na njihovem posestvu Tavernata Estate. Povezovanje trajnosti, lokalnih grižljajev, sezonske kulinarike in pravega užitka v vožnji je rezultiralo nepozabne spomine, ki se bodo z nami še dolgo vozili v vsakem najmanjšem detajlu, ki ga nam je Mini Slovenija tokrat posebej izpostavila. Še zlasti v čudovito nadgrajenem zaslonu, na katerem so se predvajale slike vseh nas, ki smo se tega popotovanja udeležili, kar prikaže tudi okretnost na vseh aplikacijah sodobnih tehnoloških naprav. Mini je torej čudovit, ne le kot vozilo, pač pa tudi kot pravi dodatek, za katerega je primerno le eno vprašanje: kako hitro oziroma kdaj si ga posameznik lahko privošči, še zlasti v električnih izvedenkah? Mi smo za Mini! Za Countryman!
LOVEC NA TARTUFE MATJAŽ BEZNIK
“TRENUTEK, KO PES ZAČNE KOPATI, JE NEKAJ POSEBNEGA!”
DAVID: Matjaž, kako se je pravzaprav začela tvoja pot iskalca tartufov? Je bil to poklic, ki je našel tebe ali si ga ti našel?
MATJAŽ BEZNIK: Že kot otrok sem imel rad tartufe in naravo. Vedno me je zanimalo, ali se tartufe da gojiti, takrat so mi rekli, da ne. Leta 2012 sem slučajno naletel na članek, da nekje v Avstriji gojijo tartufe. Potem sem raziskal splet in ugotovil, da so se prvi resni začetki z vzgojo sadik začeli v letih 1970–1980, najprej v Franciji, Italiji in potem tudi v Španiji, ki je trenutno vodilna, kar se tiče pridelave zimskega črnega tartufa – Tuber melanosporum. Zdaj tartufe gojijo v več evropskih državah in tudi drugje po svetu. Morda velja omeniti Avstralijo, Čile in Novo Zelandijo, kjer se pravkar začenja sezona zimskega črnega tartufa.
Leta 2015 sva se s kolegom odločila, da posadiva tudi nasad, ki je lani prvič obrodil. Aktivno iskanje v gozdovih pa sem začel pred tremi leti. Tako da sem najprej postal gojitelj tartufov in šele kasneje lovec na tartufe po gozdovih.
DAVID: Tartufi slovijo kot kulinarični luksuz – kaj je po tvojem mnenju tisto, kar jih naredi tako posebne? Gre za okus, redkost, mitiko ali kaj tretjega?
MATJAŽ BEZNIK: Zagotovo tartuf velja za luksuzno dobrino, ker so velikokrat omenjene visoke cene. Ko vam povedo, da za najbolj cenjen beli tartuf (Tuber magnatum) lahko plačate tudi do 5000 EUR/kg, odvisno od sezone, in npr. za najcenejši poletni črni tartuf (Tuber aestivum) od 200 EUR/kg naprej, se človek res zamisli, da gre za izjemno luksuzno dobrino. A zavedati se je treba dveh stvari. Ne potrebuješ kupiti 1 kg tartufov. Za eno porcijo testenin potrebuješ le 10–20 g tartufov (odvisno od vrste) in če veš, da obstaja za beli tartuf tudi III. klasa (gre za manjše tartufe), ki stanejo v normalni sezoni ca. 1000 EUR/kg in po aromi niso nič slabši od I. klase, lahko doma testenine pripraviš za 4–10 EUR na porcijo. Torej so precej bolj dosegljivi, kot bi si marsikdo mislil.
DAVID: Kaj jih naredi tako posebne?
MATJAŽ BEZNIK: Verjetno kar aroma, mistika in redkost. Pri dobrem tartufu gre za kompleksno, neponovljivo aromo, ki je ni mogoče primerjati z nobeno drugo sestavino.
DAVID: Kako poteka tipičen dan iskanja tartufov zate osebno? Je to bolj meditacija z naravo ali adrenalinski lov?
MATJAŽ BEZNIK: Odvisno od sezone in pozicije, kjer lovim. Poleti grem zaradi vročine na pozicije zelo zgodaj zjutraj in se vračam nekje ob 12. uri. Vmes je seveda ogromno hoje in premikanja po različnih lokacijah, da lahko naberem dovolj veliko količino. Ponavadi kar ulovim, razvozim ali pošljem po pošti že isti dan, tako da kupec dobi na mizo res svež tartuf. So pa tudi jesenski dnevi, ko sem na lovu tudi po 6–10 ur na dan. Nabiranje je zame zagotovo meditacija, včasih pa tudi adrenalinski lov, saj si ves čas v pričakovanju, ali jih boš našel ali ne, in ali bo tartuf velik. Trenutek, ko pes začne kopati, je nekaj posebnega. Čas se ustavi. To so najlepši trenutki.
DAVID: Kako pomemben je pes v tem poslu? Kakšen mora biti dober “tartufarjev” pes – po karakterju, nosu, povezanosti s človekom?
MATJAŽ BEZNIK: Brez psa je iskanje tartufov skoraj nemogoče. Ključno je, da ima pes dober voh, a zelo pomembno je tudi, da je delaven, zagnan in zbran. Dober tartufarski pes je radoveden in poslušen. Zelo pomembna je tudi povezanost s človekom.
DAVID: Kako prepoznaš, da imaš v rokah zares kakovosten tartuf? Obstajajo jasni kriteriji ali gre bolj za občutek in izkušnje?
MATJAŽ BEZNIK: Najbolj pomembno je, da je tartuf čim bolj svež in zrel. Kakovosten tartuf mora biti na otip čvrst, nikakor mehak ali gumijast. Jaz pri prodaji vedno zarežem v tartuf in tako preverim ustrezno zrelost, ki se prepozna po barvi in aromi. Ne gre le za občutek, ampak za znanje in prakso, ki jo lahko hitro osvojiš in se z izkušnjami še izostri.
DAVID: Kako se razporedi sezona tartufov v Sloveniji? Imamo “svoj” tip tartufa, ki je posebej cenjen?
MATJAŽ BEZNIK: V Sloveniji imamo tartufe skozi celo sezono in ne samo v Istri. Vmes so sicer obdobja, ko tartufov ne najdemo, ali pa jih ta čas najdemo na drugem koncu Slovenije, ko se je sezona drugje že prej končala. Nabiranje poletnega tartufa (Tuber Aestivum), če govorimo o zrelih tartufih, se prične nekje junija, čeprav nezrele najdemo že v mesecu maju, in traja nekje do septembra, odvisno od lokacije. Potem pride na vrsto še drugi črni jesenski tartuf Tuber uncinatum in najbolj cenjen beli tartuf – Tuber magnatum, ki v Sloveniji raste le v Istri. Imamo tudi zimske vrste, kot so Tuber brumale, in na res mikrolokacijah najbolj cenjen črni tartuf Tuber melanosporum, imenovan tudi Périgord. Najde se tudi spomladanski beli tartuf (Tuber borchii), ki pa ni tako intenziven kot jesenski, a je še vedno zelo okusen. Navedel sem tartufe, ki so najbolj pogosti, a obstaja še precej več različnih vrst.
DAVID: V zadnjih letih opažamo porast zanimanja za gurmanske izdelke. Ali tartufi sledijo temu trendu in kako se to pozna v tvojem delu (Mati-Truffle)?
MATJAŽ BEZNIK: Žal ljudje ne vedo, da so v večini izdelkov s tartufi sintetične arome, in zato kupujejo izdelke, ki naj bi bili gurmanski, a v resnici niso. Salame s tartufi, siri, tartufate, olja, čipsi vsebujejo le nekaj odstotkov tartufov in arome, ki posnemajo beli tartuf, a nimajo nobene zveze s pravim belim ali črnim tartufom. Pri Mati-Truffle poskušamo ljudem pokazati resnico in nudimo izobraževanja v sklopu lova na tartufe. Upam si trditi, da večina ljudi sploh ne pozna prave, resnične arome svežega tartufa, ki je v resnici popolnoma drugačna, precej bolj nežna, in med vrstami tartufov tudi zelo različna. Pri nas lahko v določenih letnih obdobjih poskusite tudi štiri različne vrste tartufov.
DAVID: Katera je najbolj nepozabna jed s tartufi, ki si jo kdaj poskusil ali pripravil?
Nam lahko zaupaš kak “stiliran moški recept”? Tisti, ki ga pripraviš z rokami v zemlji in dušo v ponvi?
MATJAŽ BEZNIK: V osnovi prisegam na klasiko – testenine s tartufi. Tukaj tartuf najbolj zasije in se posamezna vrsta najbolj okusi. Nepozabna jed? Mogoče Trufflemisu. Tiramisu in namesto kakava na vrhu nariban zimski tartuf Tuber melanosporum, ki ima v aromi tudi note črne temne čokolade. Sem mnenja, da je črni tartuf precej bolj večplasten kot beli in bolj primeren v kuhinji za različne kombinacije s hrano.
Hm. Recept. Mislim, da bo najlažje kar umešana jajca s tartufi. Brez kompliciranja. Po moško. smeh
Na maslu ali olju počasi spečeš umešana jajca – nežno, da ostanejo kremasta. Proti koncu kuhanja naribaš nekaj svežega tartufa (10–15 g), premešaš, odstaviš s štedilnika in postrežeš. Čez krožnik dodaš še nekaj sveže naribanega tartufa za piko na i.
